Na slovenskih dvoriščih še vedno stoji marsikatero staro drevo, ki jeseni obrodi drobne rjave sadeže, pokrite z listjem in pozabo. Nešplje, nekoč dragoceno sadje pozne jeseni in začetka zime, danes redko najdejo pot do krožnikov. Včasih so bile znak potrpežljivosti – plod, ki ga nisi smel pojesti takoj, temveč si moral počakati, da je narava opravila svoje.
Danes jih mnogi sploh ne prepoznajo več, drugi jih pustijo, da zgnijejo pod drevesi, le redki pa še vedno vedo, kdaj in kako jih jesti. Kljub temu na družbenih omrežjih vsako jesen znova zaživijo razprave o tem, ali jih še kdo nabira, kako jih uporablja in zakaj jih sploh pustiti dozorevati po prvi zmrzali.
Sadje, ki ga moraš pustiti, da dozori po zrelosti
Nešplje niso kot jabolka ali hruške, ki jih lahko ugrizneš takoj, ko jih obiraš. Ko so rjavo zlate in trde, so tehnično zrele, a še neužitne. Njihovo meso je trdo in trpko, zato jih je treba pustiti, da naravno zmehčajo.
Ta proces se imenuje bletenje. Sadež postane užiten šele, ko njegova notranjost potemni, se zmehča in sladkorji začnejo razpadati. Naravno se to zgodi, ko plodovi doživijo prvo zmrzal ali ko jih naberemo in pustimo nekaj tednov v kleti.
Čakanje, da narava opravi svoje
Stari ljudje so nešplje obirali tik pred zimo, jih razporedili po lesenih gajbicah in pustili, da “dozorijo” v temi. Ko so postale mehke kot maslo in sladke kot med, so jih pojedli s žličko.
Tisti, ki imajo drevesa še danes, prisegajo, da se splača čakati. Pravi okus pride šele, ko je sadež na videz skoraj pokvarjen, a v resnici ravno prav mehak.
Kako jih jejo Slovenci danes?
Na forumih, družbenih omrežjih in med prijatelji se vsako jesen znova odpre ista razprava. Ali jih sploh še kdo je in če jih, kako?
Sveže po prvi zmrzali
Najpogosteje jih pustijo kar na drevesu, dokler jih ne ujame prva slana. Takrat se plodovi zmehčajo, lupina potemni, notranjost pa postane nežna in sladkasta.
Eden izmed uporabnikov je zapisal: “Pustimo jih do prve zmrzali, potem jih poberemo in delamo marmelado. Nekaj jih seveda pojem sproti. Najraje jih jem od zadaj, odtrgam pecelj in jih stisnem iz lupine.”
Ta stari način jedi je še vedno najbolj priljubljen. Brez noža, brez kompliciranja. Le čista roka, sadež in potrpežljivost.
Marmelada, žele in celo liker
Nešplje so bile nekoč pomembna surovina za pripravo marmelade in želeja. Vsebujejo veliko naravnega pektina, zato se lepo zgostijo brez dodatkov.
Gospodinje, ki še ohranjajo tradicijo, jih kuhajo po prvi zmrzali, dodajo malo sladkorja in limoninega soka ter zmeljejo v gladek žele. Takšen namaz ima nežno sladkobo in okus po jeseni, ki spominja na jabolka in datlje.
Nekateri pa jih uporabljajo za žganje. Tako imenovani nešpljevec je mehkejše, aromatično žganje, ki ga poznajo predvsem na Dolenjskem in v Beli krajini. Plodove pustijo, da se povsem zmehčajo, nato jih fermentirajo in žgajo podobno kot slivovko.
Tudi za mesne jedi
Redki, a zvesti ljubitelji nešpelj jih uporabljajo v kulinariki na bolj nenavaden način. V srednjem veku so bile nešplje pogosto del omak za pečenke. Njihova sladkoba in kisline so dopolnjevale okus mesa, podobno kot danes brusnice ali jabolka.
Z malo domišljije lahko iz njih pripravimo omako za pečeno raco ali svinjsko pečenko. Zmehčane sadeže pretlačimo, dodamo kapljico vina, cimet in žličko medu. Okus je presenetljivo bogat in topel.
Drevo, ki ga marsikdo ne prepozna več
Nešplja (Mespilus germanica) je nizko listopadno drevo, ki je nekoč raslo skoraj ob vsaki hiši. Njeni cvetovi so veliki, beli in podobni jabolčnim. Plodovi pa dozorijo pozno – šele oktobra ali novembra.
Včasih so jo sadili skupaj z jabolki in hruškami, saj je veljala za simbol potrpežljivosti. V sadovnjaku je imela svoje mesto kot sadež, ki pride na vrsto, ko so drugi že pojedeni.
Danes jo je mogoče najti predvsem na starih domačijah in pri ljubiteljih starih sort sadja. Drevo je odpornejše, ne potrebuje veliko nege in dobro prenaša slovensko klimo.
Zakaj je skoraj izginila?
Sodobna prehrana je pozabila na sadje, ki zahteva čas. Nešplje niso za takojšnje uživanje, nimajo privlačnega videza in hitro izgubijo zanimanje kupcev, ki jih ne poznajo.
Poleg tega ni komercialno zanimiva sorta. Plodovi so majhni, občutljivi in ne prenesejo daljšega transporta. A prav v tem je njen čar – domačnost, počasnost in okus narave brez pohitrenosti.
Kdaj so nešplje najboljše?
Najbolj okusne so po prvi zmrzali. Takrat se tanini, ki dajejo sadežu trpkost, razgradijo, sladkorji pa pridejo do izraza.
Če živite na območju, kjer zmrzali ni, jih lahko zmehčate tudi umetno. Nabranim plodovom odstranite listne peclje in jih shranite v hladno, temno klet. Po dveh do treh tednih bodo postali mehki, rjavi in primerni za uživanje.
Shranjevanje v kleti
Plodove razporedite v eni plasti na papir ali slamo. Ne smejo se dotikati, saj hitro gnijejo. Prebirajte jih enkrat na teden in odstranite tiste, ki se prehitro kvarijo.
Tako pripravljene nešplje lahko uživate do pozne zime.
Zdravilne lastnosti
Nešplje niso le okusne, temveč tudi zdrave. Vsebujejo veliko vitamina C, kalija in vlaknin. Zaradi vsebnosti taninov so nekoč veljale za naravno pomoč pri prebavnih težavah.
V ljudski medicini so iz posušenih plodov pripravljali čaje, ki so lajšali prebavne motnje in krepili imunski sistem. Danes so zaradi pozabe redko del prehrane, a v resnici bi si zaslužile več pozornosti.
Naravni antioksidant
Nešplje vsebujejo polifenole, ki pomagajo pri zaščiti celic pred staranjem. Zaradi nizke vsebnosti maščob in naravne sladkobe so primerne tudi za tiste, ki se izogibajo težkim sadnim jedem.
Če jih uporabite v marmeladi ali kompotu, se njihov okus še poglobi, a ohrani nežno aromo.
Kako jih jesti brez nereda?
Mnogi se nešpelj izogibajo, ker ne vedo, kako jih pravilno jesti. Ko je sadež mehak, se ga ne da rezati z nožem. Najbolj preprost način je, da odstranite pecelj in ga s prsti nežno stisnete, da se mehka notranjost iztisne iz lupine.
Drugi jih prerežejo in jedo z žličko kot desert. Lahko jih tudi zamrznete in uporabite pozneje v smutijih. Za bolj avanturistične kuharje pa so odlična osnova za sirup ali vino.
Vrnitev pozabljenega okusa
Morda nešplje niso več del vsakdanjih jedilnikov, a prav zaradi svoje drugačnosti in pristnosti ponovno pridobivajo privržence. V času, ko iščemo lokalno in sezonsko hrano, ponujajo prav to – okus po jeseni, naravno sladkost in spomin na preteklost.
Zanimanje za stare sorte sadja se vrača. Mlajše generacije odkrivajo sadove, ki so jih poznali njihovi dedje, in ugotavljajo, da tudi brez eksotičnih sadežev obstajajo pristni, zanimivi okusi.
V kuhinji prihodnosti s pridihom preteklosti
Nešplje bi lahko spet postale del sodobne kulinarike. Od marmelad do omak za meso, od sladic do likerjev – priložnosti je veliko. Vse, kar potrebujemo, je potrpežljivost in nekaj radovednosti.
Kdo ve, morda bomo čez nekaj let na tržnicah spet videli košare rjavih sadežev, ob katerih se bodo ljudje spraševali, kdaj bodo dovolj mehke, da jih lahko pojedo.
Sadje, ki uči potrpežljivosti
Nešplje niso sadje za tiste, ki živijo hitro. Zahtevajo čas, prostor in mir. A ko jih enkrat poskusite, ko so zrele in mehke, spoznate, da se čakanje splača. Njihov okus je sladek, globok in topel – tak, kot ga ne ponuja noben drug sadež.
V svetu, kjer želimo vse takoj, nas nešplje spomnijo, da je potrpežljivost včasih najlepša začimba življenja.
