Vsak jezik ima besede, ki ne obstajajo v drugih jezikih. Nekatere opišejo občutek, ki ga vsi poznamo, a ga ne znamo ubesediti. Druge zajamejo trenutek, ki izgine, še preden ga zares dojamemo. So kot pesem brez melodije, kot vonj po dežju, ki ne potrebuje opisa – a vseeno obstaja.
Slovenščina je izredno bogat in slikovit jezik. Ima natančne izraze za vremenske pojave, odnos med sorodniki in naravne pojave, ki jih drugi jeziki opisujejo le naokrog. In vendar tudi mi včasih obstanemo brez besed. Takrat si pomagamo z izrazi iz drugih jezikov – z besedami, ki jih ne moremo dobesedno prevesti, a jih razumemo z občutkom.
To niso tujke v klasičnem smislu. So občutljive besede z dušo. Takšne, ki nas obogatijo, ker obstajajo. Tukaj je nekaj najlepših.
Japonščina
Tsundoku (積ん読) – kopičenje knjig, ki jih nikoli ne prebereš
Vsak, ki ima doma knjižno polico, na kateri kraljujejo še vedno neprebrani romani, razume to besedo. Ne gre za lenobo, temveč za ljubezen do samega dejanja zbiranja. Že imeti knjigo prinaša občutek varnosti in obljube.
Wabi-sabi (侘寂) – lepota v nepopolnosti
Estetski princip, ki temelji na sprejemanju minljivosti, nepopolnosti in tišine. Stara, obrabljena skodelica čaja, razpokana glazura na keramiki ali ovenela veja – vse to v japonski kulturi ni napaka, temveč poezija.
Nemščina
Fernweh – domotožje po krajih, kjer še nikoli nisi bil
Za razliko od Heimweh (domotožje) pomeni Fernweh hrepenenje po nečem oddaljenem, neznanem. Nekakšna notranja potreba po odhodu. Pogosto se prebudi v tišini, med gledanjem starih zemljevidov ali ob pogledu na letališče.
Schadenfreude – tiho zadovoljstvo ob tuji nerodnosti
Čeprav malce zbadljiva, je ta beseda izrazito človeška. Ne gre za zlobnost, temveč za droben trenutek zavedanja, da tudi drugi kdaj padejo. In to nas, nenavadno, pomiri.
Švedščina in norveščina
Lagom – ne preveč, ne premalo, ravno prav
Skandinavska filozofija zmernosti, uravnoteženosti in mirnosti. Vse naj bo v pravem razmerju: delo, prosti čas, obrok, čustva. Nekakšen odgovor na sodobno izčrpanost, brez potrebe po ekstremih.
Koselig (norveško) – občutek domačnosti in topline
Podobno kot danski hygge, a z nordijskim pridihom. Gre za toplo odejo, svetlobo sveče, prijeten klepet ali tišino ob vročem čaju. To ni prostor, temveč občutek, ki ga ustvarimo.
Portugalska in Brazilija
Saudade – globoka, mehka žalost po nečem, kar je bilo
Ena najbolj slavnih “neprevedljivih” besed. Ni žalost, ni nostalgija, ni hrepenenje – je mešanica vsega. Spomin na preteklost, ki jo nosimo v sebi kot del identitete. Pogosto povezana z glasbo in poezijo.
Cafuné – nežno božanje po laseh ljubljene osebe
Ta brazilska beseda pomeni več kot dotik. Gre za intimen trenutek med dvema človekoma, za tih način, kako rečemo: “Tukaj sem. Pomirjam te.” Slovenščina take besede nima, a vsak ve, kaj pomeni.
Indija
Jugaad – ustvarjalna rešitev s tem, kar imaš pri roki
Gre za pametno prilagodljivost. Kadar stvari ne delujejo po načrtu, ampak si najdeš pot – s humorjem, improvizacijo in kančkom poguma. V Sloveniji bi temu rekli “iznajdljivost”, a jugaad ima še pridih uporništva in inovativnosti.
Besede, ki jih začutiš, ne da bi jih prevedel
Vsaka od teh besed nosi več plasti. Pomen ni le slovarski, temveč tudi kulturni. Govori o tem, kako ljudje čutijo svet, kako se odzivajo na vsakdan, kako si razlagajo življenje.
Tovrstne besede v slovenskem jeziku ne obstajajo neposredno, a jih pogosto posvojimo. Morda si rečemo »točno to sem čutila«, ko slišimo za saudade. Ali pa si ob pogledu na kup knjig priznamo: »To je moj osebni tsundoku.«
Ni pomembno, da jih ne moremo prevesti. Pomembno je, da jih razumemo.
Jeziki širijo obzorja – tudi z eno samo besedo
Besede niso le orodje. So nosilke kulture, čustev, zgodovine. Ko se naučimo nove besede, dobimo novo perspektivo. Svet ni več le znan ali tuj – postane bolj barvit.
Poznavanje takšnih besed nas povezuje z drugimi kulturami, a tudi z lastnim jezikom. Nenadoma začnemo ceniti slovenske posebnosti, opazovati, kako mi izražamo tisto, kar drugi ovijejo v eno samo besedo.
Besede, ki jih ne izgovorimo – a jih nosimo v sebi
Včasih se zdi, da nekaj občutimo, a ne znamo povedati. Kot bi nam manjkala beseda, a v resnici manjka le most med občutkom in jezikom. Tovrstne besede iz drugih kultur nam pomagajo zapolniti ta most.
Ne zato, ker bi si želeli govoriti japonsko, nemško ali portugalsko. Temveč zato, ker si želimo razumeti več. Sebe in druge.
In morda bo kdo nekoč v kakšnem slovarju našel prav slovensko besedo, ki je ne bo znal prevesti – in jo bo kljub temu vzljubil.
