Med rumeno-oranžnimi sadeži, ki jeseni zablestijo na vrtovih Primorske, ni noben tako nenavaden in hkrati domač, kot je kaki. Sadež, ki s svojo gladko kožo in sladkim mesom spominja na sonce, je v teh krajih postal pravi simbol pozne jeseni. Marsikdo ga ima za avtohtono rastlino, a njegova zgodba sega na drugo stran sveta, v dežele, kjer so ga slavili že pred tisočletji. Pot, po kateri je kaki našel svoje mesto med figami in oljkami ob Jadranu, je polna zanimivih prepletov med kulturami in podnebji.
Iz daljne Azije do Evrope
Kaki izvira iz vzhodne Azije, natančneje iz Kitajske, kjer so ga začeli gojiti že pred več kot 2000 leti. Tam so ga imenovali “sadež bogov” zaradi njegovega edinstvenega okusa in zdravilnih lastnosti. Kasneje se je razširil tudi na Japonsko in v Korejo, kjer je postal nepogrešljiv del njihove kulinarike in kulture. Na Japonskem denimo velja, da drevo kakija prinaša srečo in dolgo življenje.
V Evropo je kaki prispel razmeroma pozno. Prve rastline so v 17. stoletju v Italijo prinesli portugalski pomorščaki, vendar se širše ni uveljavil. Pravi razcvet se je začel šele v 19. stoletju, ko so v botaničnih vrtovih Pariza in Neaplja začeli uspešno gojiti različne sorte. V Sredozemlje se je hitro prilagodil, saj mu ustrezata blago podnebje in sončna lega.
Prvi sadovnjaki na obali
Na območju današnje Slovenije se kaki pojavi konec 19. stoletja, sprva kot okrasno drevo. Primorski sadjarji so hitro opazili, da dobro prenaša vročino in sušo ter daje bogate pridelke tudi v letih, ko so druge sadne vrste občutljive. V okolici Izole, Pirana in Kopra so se začeli prvi poskusi gojenja, nato pa se je razširil še v Goriška Brda in Vipavsko dolino. Tam so ga domačini sprejeli z odprtimi rokami.
V nasprotju s številnimi uvoženimi rastlinami se kaki ni spremenil v industrijsko kulturo, temveč je ohranil svoj značaj domačega sadeža, ki dozori na prostem. Vsak, ki je kdaj hodil med primorskimi hišami novembra, pozna podobo oranžnih krogel, ki visijo na golih vejah in žarijo v soncu.
Slovenska zgodba o kakiju
Čeprav je bil kaki sprva eksotika, je na Primorskem našel svoj pravi dom. Blaga klima, sončne lege in rahlo apnenčasta tla so mu ponudila vse, kar potrebuje. Domačini so hitro spoznali, da gre za sadež, ki ne zahteva veliko nege. Drevo ne potrebuje škropljenja, prenese sušo in redko zboli. V tem so videli priložnost, da razširijo ponudbo tradicionalnega sadja.
V 70. letih prejšnjega stoletja se je kaki začel saditi bolj načrtno. Agronomi iz Kopra in Nove Gorice so v sodelovanju z italijanskimi kolegi uvedli sorte, ki so bile primerne za večjo pridelavo. Najbolj razširjena je sorta kaki tipo, ki daje večje sadeže in ima značilen sladek okus po medu. V zadnjih desetletjih pa so v ospredje stopile tudi sorte brez trpkosti, ki jih ni treba mehčati.
Kaki in Primorska
Kdor obišče slovensko obalo novembra, hitro opazi, da je kaki postal skoraj simbol pokrajine. Na stojnicah med Ankaranom in Portorožem ga prodajajo ob mandarinah in granatnih jabolkih, domačini pa ga sušijo na vrvicah in prodajajo kot domači spominek. V občini Strunjan vsako leto poteka Praznik kakijev, ki je postal prava turistična atrakcija. Obiskovalci okušajo sveže sadeže, torte, likerje in marmelade, vse pripravljeno iz tega oranžnega daru narave.
Praznik ni le kulinarični dogodek, temveč tudi poklon delu in tradiciji. Vsako leto se zberejo pridelovalci, ki izmenjajo izkušnje o obrezovanju, sušenju in skladiščenju. Na ta način kaki ostaja živa vez med generacijami, ki povezuje preteklost in sedanjost.
Pot do popolnega sadeža
Kaki zahteva malo, vendar vrača veliko. Drevo je odpornejše kot večina sadnih vrst, a plodove razvije le, če ima dovolj sonca. Prve plodove da po štirih letih, polno rodi pa šele po desetih. Obdobje obiranja traja od oktobra do decembra, odvisno od sorte in podnebja.
Zanimivo je, da kaki zori tudi po obiranju. Sveže nabrani sadeži so pogosto trpki, zato jih pustijo nekaj dni, da postanejo mehki in svilnati. V preteklosti so jih shranjevali skupaj z jabolki, saj plin etilen pospeši zorenje. Danes to funkcijo opravlja zrak v sušilnicah, kjer sadeži v nekaj dneh pridobijo značilno sladkost.
Sušenje in shranjevanje
Ena od posebnosti primorskega kakija je tradicionalno sušenje na vrvicah. Sadeže olupijo, jih navežejo in obesijo pod napušč ali v senčno lopo. Sušenje traja nekaj tednov, medtem pa se sladkorji koncentrirajo in meso postane žametno. Suhi kaki je izjemno obstojen in ohrani skoraj vse hranilne vrednosti.
Danes so takšni suhi plodovi prava redkost, saj zahteva postopek veliko potrpežljivosti. A tisti, ki jih še vedno pripravljajo po starem, pravijo, da se trud izplača. Vonj in okus suhega kakija spominjata na med, marelice in sonce, kar potrjuje, da je narava največji umetnik.
Kaki v prehrani in zdravju
Kaki ni le sladica, temveč prava vitaminska bomba. Vsebuje veliko vitamina C, betakarotena in kalija. Zaradi visoke vsebnosti vlaknin spodbuja prebavo, hkrati pa deluje razstrupljevalno. Njegova oranžna barva nakazuje prisotnost antioksidantov, ki krepijo odpornost.
V domači kuhinji se kaki uporablja na različne načine. Odličen je v sadnih solatah, z jogurtom, v smutijih in pecivih. Domačini ga radi zamrznejo in uporabijo kot osvežilno sladico, podobno sorbetu. V zadnjih letih je postal tudi priljubljena sestavina v restavracijah, kjer ga kuharski mojstri združujejo s sirom, suhomesnatimi izdelki ali celo ribami
Kultura okusa
Kaki je zanimiv tudi zato, ker se njegov okus spreminja glede na zrelost. Mlajši sadeži so trpki in spominjajo na nezrele banane, zreli pa postanejo skoraj kremasti. Zaradi tega je sadež idealen za eksperimentiranje. V kulinariki se lepo povezuje s sezonskimi sestavinami, kot so orehi, med in cimet, kar še poudari jesenski značaj
Kako je kaki postal del našega vsakdana?
V zadnjih dvajsetih letih je kaki prešel iz redkosti v običajen del jesenske prehrane. Njegova prisotnost v trgovinah, na tržnicah in v domačih vrtovih kaže, da se je popolnoma udomačil. Mnogi ga sadijo zaradi lepote, saj jeseni njegovi listi zažarijo v rdečih odtenkih. Tudi pozimi, ko na drevesu visijo zadnji sadeži, deluje skoraj praznično
V slovenskih gospodinjstvih se kaki pogosto znajde na mizi ob koncu kosila, postrežen kar z žlico iz lupine. Takšen sadež povezuje preprostost in razkošje, saj spominja na čase, ko so bile sladice dar narave, ne industrije. Morda je prav to razlog, da ga ljudje tako radi delijo – sosedom, prijateljem ali mimoidočim
Drevo, ki povezuje generacije
Kaki je danes simbol povezanosti in trajnosti. Drevo, ki ga posadimo danes, bo rodilo še desetletja pozneje. Na Primorskem pogosto pravijo, da se kaki sadi za vnuke. V tem je nekaj zelo človeškega – želja, da bi ostalo nekaj, kar nas bo preživelo in razveseljevalo tudi prihodnje rodove.
