Čeprav se danes zdi, da je del našega vsakdana in da ga praznujemo z enakim navdušenjem kot božič ali pust, je noč čarovnic v resnici precej nov dan. Pred nekaj desetletji o njem pri nas ni govoril skoraj nihče, danes pa je postal del jesenske tradicije. Ulice krasijo buče, v trgovinah se pojavljajo okraski in sladkarije, otroci se veselijo maskiranja, odrasli pa priložnosti za druženje in ustvarjalnost. Gre seveda za noč čarovnic, praznik, ki je iz tujine prišel precej potiho, a se je hitro ukoreninil.
Kako se je noč čarovnic znašla v Sloveniji?
Če bi se vrnili tri desetletja nazaj, o noči čarovnic v Sloveniji skorajda ne bi našli omembe. Pojavljati se je začela šele v devetdesetih letih, sprva v tujih filmih in televizijskih serijah. Otroke so očarale podobe buč z izrezanimi obrazi in duhovi, ki letajo po hiši. Trgovine so kmalu sledile zanimanju in na police postavile prve kostume in sladkarije.
Prve večje prireditve so se začele pojavljati v Ljubljani, Mariboru in na Obali, kjer so turistične skupnosti vesele jesenske dogodke povezale z družinskim druženjem. Po letu 2000 so se razširile po vsej državi in danes skoraj ni šole, vrtca ali trgovskega centra, ki ne bi imel svoje različice praznovanja.
Praznik, ki ima korenine v starem keltskem svetu
Čeprav je noč čarovnic pri nas novost, njene korenine segajo daleč v preteklost. Izvira iz starodavnega keltskega praznika Samhain, ki je zaznamoval konec poletja in začetek temnega dela leta. Kelti so verjeli, da se takrat meja med svetom živih in mrtvih zabriše, zato so prižigali kresove in nosili maske, da bi zmedli duhove.
Sčasoma se je poganski praznik prepletel s krščanskim praznovanjem vseh svetih, ki ga praznujemo 1. novembra. Angleško ime Halloween izhaja iz izraza All Hallows’ Eve, kar pomeni večer pred vsemi svetimi. V Združenih državah se je noč čarovnic razvila v bolj posvetno in zabavno obliko s kostumi, sladkarijami in izrezovanjem buč. Od tam se je počasi razširila po svetu.
Zakaj nas tako privlači?
Noč čarovnic ima nekaj, česar drugi prazniki nimajo – skrivnost, igro in pridih strahu, ki ni nevaren. Dovoljuje, da za en dan postanemo nekaj drugega, da prestopimo mejo vsakdana. Otrokom je zabavna zaradi maskiranja in sladkarij, odraslim pa predstavlja priložnost za druženje, ustvarjalnost in izvirne ideje.
V zadnjih letih se je vse bolj uveljavila tudi v Sloveniji. Domače buče so postale simbol jeseni, vrtovi se spreminjajo v prizorišča svetlobnih razstav, ulice pa razsvetljujejo sveče in svetilke. Čeprav ima praznik tuje korenine, ga mnogi danes doživljajo kot način, da oživijo jesen in se spomnijo na svetlobo sredi temnih dni.
Slovenske različice praznovanja
Zanimivo je, da se noč čarovnic vse bolj prepleta z našimi tradicionalnimi navadami. Na podeželju so ljudje že dolgo verjeli v duhove in prikazni, le da so jih imenovali drugače. V Beli krajini so pripovedovali zgodbe o mrličih, ki ponoči hodijo mimo oken, na Gorenjskem o coprnicah, ki letajo nad planinami, na Primorskem pa o dušah, ki se vračajo domov.
Praznik se zato ni zdel tako tuj, kot bi si kdo mislil. Le dobil je novo obliko – manj strašljivo, bolj igrivo. V slovenskih krajih se zdaj organizirajo bučni sejmi, pohodi z baklami, tematski večeri in ustvarjalne delavnice. Vse to kaže, da smo praznik sprejeli, a mu dodali svoj značaj.
Buča je simbol jeseni in ustvarjalnosti
Buča, ki je nekoč veljala za preprosto zelenjavo, je s tem praznikom postala pravi umetniški simbol. Ljudje jo izrezljajo v obraze, vanjo postavijo sveče in jo razstavijo pred hišami. Tradicija izrezovanja izhaja iz irske legende o možu Jacku, ki je s hudičem sklenil pakt in po smrti obtičal med svetovoma. Edina svetloba, ki jo je imel, je bila sveča v votli repi, pozneje pa so jo nadomestile buče.
Danes so te buče v Sloveniji vse pogostejši prizor na vrtovih in balkonih. Poleg simbolike pa imajo tudi praktično vrednost, bučno meso uporabimo za juhe, torte ali pite, semena pa popražimo za zdrav prigrizek. Praznik je tako združil umetnost, prehrano in tradicijo v en sam dogodek.
Zakaj je noč čarovnic ostala?
Noč čarovnic je postala priljubljena, ker nagovarja domišljijo. V času, ko je vsak dan enak drugemu, prinaša element presenečenja in igre. Ne gre za verski praznik, zato je primeren za vse. Ljudje ga praznujejo na svoj način – nekateri s filmi grozljivk, drugi z otroško zabavo, tretji s pečenjem bučnih kolačev.
Praznik nas na svoj način povezuje, saj vabi k ustvarjalnosti in humorju. Vse več Slovencev ga sprejema kot del sodobnega življenjskega ritma. Kot priložnost za druženje, ne pa kot tuj vpliv. Čeprav ga nekoč nismo poznali, se zdi, da se je udomačil hitro in naravno.
Praznik prihodnosti
Glede na to, kako hitro se spreminjajo običaji, ni dvoma, da bo noč čarovnic ostala. Morda bo čez deset let imela povsem slovensko različico, s svojimi zgodbami, legendami in okusi. Že zdaj jo številni povezujejo z jesenskimi plodovi, toplimi barvami in vonjem po pečeni buči.
Ta praznik, ki ga še naši stari starši niso poznali, je postal priložnost, da oživimo domišljijo, okrasimo dom in si dovolimo nekaj čarovnije v vsakdanjem življenju.
