Na vzhodnem robu Slovenije, tam, kjer se pokrajina razprostira v mehke ravnice in kjer diši po ajdi, bučnem olju in domačnosti, se skriva jed, ki jo poznajo skoraj samo domačini. Ne gre za pregrešno bogato gibanico, temveč za nekaj bolj skromnega, a prav tako značilnega za prekmurske mize – jed, ki diši po nedeljskem kosilu, po krušni peči in po času, ko je bilo preprosto najboljše. Gre za recept, ki ga pripravljajo le v Prekmurju in ki kljub svoji preprostosti ohranja duh pokrajine, kjer se vsak grižljaj spremeni v zgodbo.
Okus domačega: močnik, retaš ali dödöli
Prekmurje je pokrajina številnih tradicionalnih jedi, ki so se rodile iz preprostosti in pomanjkanja. Ena takih jedi so dödöli, krompirjevi svaljki z moko, ki jih najpogosteje zabelijo s čebulo, zaseko ali bučnim oljem. Na prvi pogled skromna jed, a med domačini velja za pravo kulinarično dediščino, ki se v zadnjih letih vrača tudi na krožnike sodobnih kuharjev.
Dödöli niso testenine in niso pire. Nastanejo iz kuhanega krompirja, ki se ga pretlači, nato pa se mu med mešanjem doda moka. Ko se zmes začne ločevati od roba posode, jo oblikujejo v svaljke ali kupčke. Zabeljeni z ocvirki ali rjavo čebulo postanejo prava topla jed, ki nasiti telo in pomiri dušo.
Vsaka vas ima svoj način priprave. Nekje jih zabelijo z mlekom, drugje z bučnim oljem, spet tretji dodajo zraven še kislo smetano. Kljub različicam pa so dödöli tisti recept, ki ga v Prekmurju poznajo skoraj vsi, a ga redko pripravljajo drugod po Sloveniji.
Skrivnost prekmurske preprostosti
Čeprav se morda zdi, da so dödöli jed preteklosti, se v njih skriva sporočilo o tem, kako so ljudje včasih znali iz malega narediti veliko. Krompir in moka sta bila v skoraj vsaki hiši, zato je bilo logično, da so ju povezali v toplo in nasitno jed. V času, ko je bil vsak obrok dragocen, so se ljudje naučili iz osnovnih sestavin ustvariti nekaj posebnega.
Prekmurske gospodinje so znale ujeti pravo razmerje med krompirjem in moko, da so bili dödöli ravno prav mehki, a ne lepljivi. Na videz enostaven postopek zahteva občutek, ki se prenaša iz roda v rod. To ni recept, ki bi ga merili z žlico ali tehtnico. To je recept, ki ga človek občuti – kot kruh, ki ga gneteš po spominu.
Domači recept, ki ga še danes pripravljajo po občutku
Vsak, ki je bil kdaj na prekmurski kmetiji, ve, da se v kuhinji vedno nekaj dogaja. Dödöli so pogosto spremljali mesne jedi ali juhe, včasih pa so bili kar glavni obrok. Za pripravo potrebujemo nekaj krompirja, malo moke in kanček potrpežljivosti.
Sestavine
- 1 kilogram krompirja
- 200 do 250 gramov moke (odvisno od vlažnosti krompirja)
- ščepec soli
- zabela: čebula, zaseka ali bučno olje
Postopek
Krompir skuhamo v slani vodi in ga še vročega pretlačimo. Postavimo ga nazaj na ogenj in postopoma dodajamo moko, medtem pa z leseno kuhalnico močno mešamo. Ko masa postane kompaktna in se loči od roba posode, je pripravljena. Vzamemo žlico, z njo zajemamo kose mase in jih polagamo na krožnik. Zabelimo jih s prepraženo čebulo ali z ocvirki.
Okus je domač, topel, malo oreškast, če jih pokapljamo z bučnim oljem. Takšna jed diši po jeseni, po peči in po preprostosti, ki danes vse redkeje najde pot na naše mize.
Dödöli skozi čas
V preteklosti so bile prekmurske jedi povezane z letnimi časi in razpoložljivimi sestavinami. Dödöli so nastajali jeseni in pozimi, ko je bilo krompirja največ. Gospodinje so jih kuhale v večjih količinah in jih postregle z različnimi zabelami – včasih celo s sladko mlečno omako za otroke.
V mnogih vaseh so bili dödöli znak gospodarske skromnosti, a tudi iznajdljivosti. Iz enega kilograma krompirja so nahranili vso družino. Danes pa jih ljudje pripravljajo predvsem zaradi nostalgije, saj jih spomnijo na mladost in okus domače kuhinje.
Prekmurci pravijo, da ni prave zimske nedelje brez dödölov. In čeprav jih v mestih redko vidimo na jedilnikih, so se ohranili na podeželju, kjer še vedno zadiši po domačem krompirju in ocvirkih.
Kulinarična dediščina, ki se vrača
Zanimanje za tradicionalne slovenske jedi se v zadnjih letih povečuje. Mlajše generacije iščejo pristen okus in zgodbe, ki jih prinesejo s sabo. Dödöli so del te zgodbe – jed, ki združuje preteklost in sedanjost.
Restavracije v Prekmurju jih danes postrežejo v moderni različici, z bučnim oljem, dimljeno soljo ali celo s pečeno zelenjavo. Kljub sodobnim različicam pa ostajajo zvesti osnovni ideji: iz preprostih sestavin ustvariti jed, ki nasiti in pomiri.
Tudi turistične kmetije jih vključujejo v svoje jedilnike, saj gostje pogosto pravijo, da so to “najbolj domača stvar, kar so jo jedli”. Prekmurska kuhinja tako ohranja svoj značaj – toplo, zemeljsko in polno okusa.
Zakaj jih pripravljajo le v Prekmurju?
Vsaka slovenska pokrajina ima svoje posebnosti. Gorenjska ima žgance, Štajerska pohorski pisker, Primorska mineštro, Prekmurje pa dödöle. Morda je razlog v tradiciji, morda v tleh, kjer krompir raste drugače, ali v značaju ljudi, ki cenijo skromnost.
Prekmurci so znani po tem, da znajo ohraniti svoje običaje. Dödöli so zanje del identitete, ne le recept. Ko se pripravljajo, se v hiši razlega vonj po praženi čebuli in po domačnosti. To je jed, ki povezuje generacije in daje občutek pripadnosti.
Zato jih drugje redko srečamo. Kdor jih poskusi, začuti, da je v njih nekaj, kar ne pripada zgolj okusu, ampak spominu.
Jed, ki pripoveduje zgodbo pokrajine
Dödöli ni jed, ki bi nastala v receptni knjigi. So rezultat tisočerih ponovitev v domačih kuhinjah. V vsaki vasi nekoliko drugačni, a vedno iz istih sestavin. Ta raznolikost jih dela unikatne.
V njih se zrcali značaj Prekmurja. Mehkoba, toplina in preprostost. Vsaka žlica nosi okus zemlje in spomin na čas, ko je bil vsak obrok skupen dogodek. Takšne jedi ne izginejo, ker niso le hrana, ampak del kulture, ki se ohranja z vsako generacijo.
Toplina, ki ostane
Čeprav so dödöli danes redkost, se njihova vrednost ne meri v pogostosti priprave, temveč v tem, kar predstavljajo. So simbol domačnosti, truda in spoštovanja do hrane. Vsak, ki jih skuha, postane del verige, ki traja že stoletja.
Morda jih ne pripravljajo povsod, a tisti, ki jih poznajo, vedo, da ni boljšega občutka kot vonj po sveže zabeljenih dödölih v zimskem popoldnevu. To je okus, ki ne potrebuje razlage – le tišino, krožnik in nekaj časa, da ga doživimo.
