Včasih ena sama beseda razkrije več o našem kraju in identiteti kot dolga razprava o zgodovini ali kulturi. Tako je tudi s številom 600, ki v vsakdanjem govoru sproža več čustev, kot bi kdo pričakoval. Nekateri trdno vztrajajo, da je prav izgovoriti šeststo, drugi prisegajo na mehkejšo različico šesto, tretji pa so slišali celo šecto ali šjsto. Za jezikoslovce gre za zanimiv primer, kako se knjižni jezik in narečja srečajo na robu vsakdanje rabe, za poslušalce pa pogosto za vir zabave – ali zmede.
Od kod izvira število “šeststo”?
V slovenskem knjižnem jeziku se število 600 pravilno zapiše in izgovori kot šeststo. Gre za zlitje dveh delov – besede šest in sto. Pri počasnem in poudarjenem branju bi oba dela jasno zazvenela. A v tekočem govoru se pogosto zgodi, da soglasnika s in t trčita med seboj, kar povzroči, da en glas odpade ali se poenostavi. Tako nastane mehkejši, govornejši šesto, ki se sliši bolj naravno, zlasti v hitrejšem govoru. Jezik se namreč vedno prilagaja govorcu, ne obratno.
Zakaj se sliši nenaravno?
Mnogi Slovenci priznavajo, da se jim “šeststo” sliši trdo in umetno. Dva zaporedna zvočna sklopa stst nista prijazna govornemu aparatu, zato jih večina preprosto ne izgovori. Fonetično gledano bi moral govor izvesti štiri zaporedne zapore jezika, kar ni praktično. Tako se je v pogovornem jeziku razvila olajšana oblika, kjer en del odpade. Podobno se zgodi pri številih, kot so tristo ali petsto, le da tam prehodi niso tako zahtevni.
Med “šeststo” in “šesto” – prostor narečij
Slovenija je narečno izjemno raznolika, zato tudi števila zvenijo različno. Po mnenju jezikoslovcev se izgovor šesto najpogosteje pojavlja na Gorenjskem, predvsem v okolici Kranja in Škofje Loke. V teh krajih je značilno mehčanje soglasnikov in skrajševanje zlogov. Gorenjci zato ne izgovarjajo vsega do konca, ampak zvenijo mehko in hitro – zato je “šesto” nekaj povsem običajnega.
Na Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini lahko slišimo tudi oblike, kot so šecto ali šjsto, ki se za tujca morda slišijo kot šala, a imajo globoke narečne korenine. Tam se črka s pogosto spremeni v š, t pa se prelije v č ali j, odvisno od okolice glasov. To ni napaka, temveč značilnost narečnega sistema, ki ima svojo logiko in melodijo.
Medijski vpliv in knjižni jezik
Zanimivo je, da so mediji – predvsem radio in televizija – skozi desetletja močno vplivali na to, kako Slovenci dojemajo pravilno izgovorjavo. Govorci v Dnevniku ali na Radiu Slovenija praviloma izgovarjajo “šesto”, ker se v standardni govorici šteje za pravilno. Jezikoslovci se strinjajo, da je knjižna norma sicer pomembna, a ne sme biti edino merilo. Govor je živ organizem, ki se razvija, in narečne različice so del naše kulturne dediščine, ne pa napaka.
Od posmeha do ponosa
Na spletnih omrežjih, predvsem na Redditu in TikToku, se vsake toliko pojavi razprava o tem, kako “šesto” zveni čudno ali celo smešno. A vsaka taka debata razkrije nekaj več o naši jezikovni samopodobi. Mnogi se v šali norčujejo iz narečij, a v resnici so prav narečja tista, ki dajejo jeziku barvitost. Govorec, ki reče “šecto”, ne dela napake – le izraža svoj kraj, svojo govorico in svoj način pripadnosti. V pogovoru med Ljubljančanom in Gorenjcem je lahko razlika zabavna, a nikakor napačna.
Fonetični razlogi za “šesto”
Če bi si besedo ogledali z vidika fonetike, bi videli, da je “šeststo” preprosto preveč zahtevna za vsakodnevni govor. Pri zaporedju stst se jezik in glasila morajo večkrat ustaviti in ponovno sprostiti. To povzroča “zatikanje”, ki ga govorec nezavedno skrajša. Nastane naravna poenostavitev, ki ohranja pomen, a zmanjša napor. Tako kot pri besedah “včeraj” in “učeraj” – obe pomenita isto, a druga zveni hitreje in mehkeje. Jezik teži k učinkovitosti, ne k popolnosti.
Regionalni primeri izgovorjave števil
Če bi potovali po Sloveniji in prosili ljudi, naj povedo število 600, bi dobili presenetljivo raznolike odgovore. Na Primorskem bi slišali “šesto” z mehkim sibilantom, na Štajerskem bolj poudarjeno “šestto”, v Prekmurju pa se morda pojavi celo različica “šešto”. Takšne razlike niso nove – v starih zapisih in slovarjih so bile že opisane. Tudi v zgodovinskih besedilih se pojavljajo lokalne oblike, ki so danes izginile, a kažejo, da se slovenski jezik nikoli ni govoril enotno.
Primerjava s sosednjimi jeziki
Podoben pojav poznajo tudi drugi slovanski jeziki. V hrvaščini se številka 600 izgovori kot “šeststo”, a v pogovoru pogosto “šesto”. Srbi prav tako govorijo “šesto”, čeprav je pravopisno “šeststo”. V ruščini je “šest’sot”, kar ima podobno poenostavitev, kjer se glasovi zlivajo. To pomeni, da poenostavitev ni posebnost Slovencev, temveč naravni pojav v jezikih, kjer se stikata dva soglasnika. Fonetično udobje je univerzalno, le oblike se razlikujejo.
Kje potegniti mejo med pravilnim in običajnim?
Pri jezikovnih vprašanjih je vedno treba razlikovati med knjižnim pravilom in govorno rabo. Knjižno pravilo določa, kako se beseda zapiše in izgovori v formalnem kontekstu – torej v šoli, na televiziji ali uradnih dogodkih. Govorna raba pa sledi vsakdanji komunikaciji. Zato je povsem pravilno, da učitelj v razredu reče “šeststo”, medtem ko učenec doma pove “šesto”. Prvo je norma, drugo realnost.
Jezikoslovci pogosto pravijo, da je jezik kompromis med pravilom in občutkom. Če nekaj slišimo kot naravno, bomo to tudi uporabili, ne glede na zapisana pravila. Ravno zato se izrazi, kot je “šesto”, tako trdovratno ohranjajo.
Jezični laboratorij? Internet!
Spletni forumi, komentarji in družbena omrežja so danes postali nova jezikovna polja. Tam se vidi, kako se jezik res govori. Reddit, Facebook skupine in celo YouTube komentarji so polni primerov, kjer ljudje pišejo tako, kot govorijo – z vsemi narečnimi posebnostmi, mešanjem dialektov in spontanimi prilagoditvami. Prav tam lahko opazimo, da izgovor “šesto” nikakor ni izjema, temveč norma med večino uporabnikov. Internet je torej dokaz, da knjižni jezik ni vedno tisti, ki preživi, temveč tisti, ki se lažje izgovori.
Ogledalo družbenih razlik
Za nekatere je razprava o “šesto” le drobna zabavna tema, za druge pa ogledalo družbenih razlik. V jeziku se namreč skriva občutek pripadnosti, identitete in celo družbenega položaja. Tisti, ki govorijo mehkeje, se morda počutijo manj “knjižno”, a bolj pristno. Tisti, ki govorijo pravilno, pa poudarjajo izobrazbo in spoštovanje pravil. Nobena stran nima popolnoma prav, obe pa kažeta, da je jezik živa vez med krajem in človekom.
Jezik se spreminja – in prav je tako
Vsaka generacija prinese svoje spremembe. Mlada generacija se jezika ne uči le iz slovnice, temveč iz spleta, videov in družabnih omrežij. Tam se meje med pravilnim in pogovornim brišejo. Morda bo čez deset let tudi pravopis dopustil obliko “šesto” kot enakovredno različico, tako kot je že sprejel nekatere druge poenostavitve. Jezik se ne boji sprememb, mi pa jih pogosto dojemamo preveč črno-belo.
Vse oblike štejejo
Čeprav se komu zdi razlika med “šeststo” in “šesto” malenkostna, v resnici razkriva bogastvo slovenskega jezika. V njem so zapisane pokrajine, navade in melodije naših krajev. Vse oblike živijo vzporedno in so del istega jezika, ki diha, raste in se spreminja. Pravilno ali ne, vsaka od njih pove svojo zgodbo – in vse skupaj tvorijo zvok, ki je prepoznaven le tu, med Alpami in Jadranom.
