Ko jeseni prva hladna jutra naznanijo konec poletja, se po stenah in okenskih okvirjih začnejo pojavljati drobne, ščitaste žuželke. Neprijetno zadiši, če jih kdo po nesreči zmečka, in hitro postane jasno, da so se smrdljivci ponovno odločili poiskati zatočišče. Večina ljudi ob tem misli, da so zeleni in rjavi smrdljivci pravzaprav ista vrsta v različnih fazah življenja, a resnica je precej bolj zanimiva in biološko zapletena.
Zeleni smrdljivec – domači prebivalec naših vrtov
Zeleni smrdljivec (Palomena prasina) je domača evropska vrsta, ki jo lahko najdemo skoraj povsod po Sloveniji. Najraje prebiva na prostem, med drevjem, na vrtovih in travnikih, kjer se prehranjuje z rastlinskimi sokovi. Njegovo telo je svetlo do travnato zeleno, rob pa nežno obrobljen z rumenkasto ali oranžno linijo.
Zanimivo je, da se barva zelenega smrdljivca pozimi spremeni – njegov oklep postane temnejši, skoraj bronast, kar je povsem naraven proces. Tako se bolje zlije z okoljem in se skrije pred plenilci, ne pa zato, ker bi se »spremenil v rjavega«. To je eden najpogostejših mitov med ljudmi, ki verjamejo, da je rjava barva le zimska različica iste žuželke.
Zeleni smrdljivci so precej sramežljivi in redko zaidejo v notranjost hiš. Raje prezimijo pod listjem, v razpokah lubja ali v gostem rastju, kjer jih mraz ne doseže neposredno. Kljub temu jih lahko srečamo tudi na zunanjih stenah stavb, še posebej v sončnih legah, kjer jih toplota privablja iz njihovih skrivališč.
Rjavi smrdljivec – nezaželeni gost iz Azije
Rjavi marmorirani smrdljivec (Halyomorpha halys) je povsem druga zgodba. Gre za tujerodno vrsto, ki se je iz Azije razširila v Evropo pred približno dvema desetletjema. V Sloveniji se je naselil hitro in postal ena najbolj motečih invazivnih žuželk.
Rjavi smrdljivec je večji in bolj opazen od zelenega. Na hrbtni strani ima značilen marmoriran vzorec, ki mu je dal ime, tipalke pa so okrašene z izmenjujočimi se svetlimi in temnimi obročki. Zaradi svoje trpežnosti in prilagodljivosti se odlično znajde tudi v mestnem okolju, kar pomeni, da jeseni pogosto išče zavetje v naših domovih.
Njegova posebnost je tudi vonj. Močan, trpek in dolgotrajen vonj, ki se sprosti, kadar se žuželka počuti ogroženo. Ta obrambni mehanizem učinkovito odganja plenilce, vendar povzroča precej neprijetne trenutke prebivalcem stanovanj, kjer se naselijo.
Najpogostejša zmota – barva ne pove starosti
Večina ljudi misli, da so zeleni smrdljivci mlajše oblike rjavih. A to ne drži. Gre za dve samostojni vrsti, ki imata svoj življenjski krog, prehrano in okolje. Mladiči obeh vrst (nimfe) so sicer različno obarvani – pogosto rdečkasti ali črni s pisanimi pikami – vendar se nikoli ne razvijejo iz zelene v rjavo obliko.
Zeleni smrdljivec ostane zelen tudi v odrasli fazi, medtem ko rjavi ostane rjav. Edina sprememba, ki jo lahko opazimo, je rahlo potemnitev pri nižjih temperaturah, kar velja predvsem za zelenega.
Kako jih ločiti na prvi pogled?
Barva in vzorec
Najbolj očitna razlika je v barvi. Zeleni je enakomerno obarvan, z gladkim hrbtom in nežnim sijajem. Rjavi pa ima lisast videz z drobnimi vzorci in temnimi robovi, ki mu dajejo skoraj kamuflažno podobo.
Vonj
Čeprav oba oddajata neprijeten vonj, je pri rjavem precej močnejši in bolj obstojen. Zeleni ima nežnejši, krajši vonj, ki se hitreje razprši.
Obnašanje
Rjavi smrdljivci so bolj družabni – pogosto se pojavijo v skupinah in znajo v nekaj dneh zavzeti celo okno ali sobo. Zeleni so večinoma samotarski in redko jih je mogoče videti več na enem mestu.
Lokacija
Zeleni ostaja zunaj, rjavi pa išče zavetje v zaprtih prostorih. Če se torej jeseni v hiši pojavi več smrdljivcev, skoraj zagotovo gre za rjave.
Zakaj so rjavi smrdljivci nevarni za pridelke?
Za kmete in vrtičkarje so rjavi smrdljivci pravi preglavice. Prehranjujejo se z rastlinskimi sokovi in prebadanje plodov povzroča poškodbe, ki zmanjšajo kakovost pridelka. Posebej problematični so v sadovnjakih, kjer napadajo jabolka, hruške, breskve in grozdje.
Njihovo sesanje povzroča rjave lise, deformacije in celo gnitje sadja. Na žalost nimajo veliko naravnih sovražnikov v našem okolju, zato se njihova populacija hitro povečuje.
Zeleni smrdljivci so v tem pogledu manj škodljivi, saj napadajo le občasno in v manjšem številu.
Kako jih preprečiti brez uporabe kemikalij?
Zatesnite dom
Najprej preverite okna in vrata. Če so tesnila poškodovana, jih zamenjajte. Razpoke okoli okvirjev zapolnite s silikonskim kitom, prezračevalne odprtine pa zaščitite z mrežo. Smrdljivci so spretni in za vstop potrebujejo le nekaj milimetrov prostora.
Dišeča obramba
Naravni vonji mete, klinčkov ali rožmarina jih odvračajo. Zmešajte nekaj kapljic eteričnega olja z vodo in razpršite po zunanjih okenskih policah ter vratnih okvirjih. Zelišča lahko posadite tudi ob vhodu ali pod okni, kar ustvari naravno pregrado.
Odstranite privlačna skrivališča
Listje, kupi drv in neurejen vrt so idealna mesta, kjer se skrivajo pred mrazom. S čiščenjem okolice zmanjšate možnosti, da se naselijo v bližini hiše.
Uporabite sesalnik
Če jih opazite v notranjosti, jih nikar ne zmečkajte. S tem sprostijo vonj, ki pritegne druge. Raje jih nežno posesajte in vrečko takoj odvrzite.
Po potrebi pokličite strokovnjake
Pri večjih težavah z invazivnimi vrstami se je smiselno posvetovati s strokovnjaki za zatiranje škodljivcev. Ti lahko uporabijo posebne metode, ki so varne za okolje in učinkovite proti večjim kolonijam.
Razumevanje naravne vloge smrdljivcev
Čeprav jih večina vidi kot nadlogo, imajo smrdljivci v naravi svojo vlogo. Prehranjujejo se z rastlinami in pomagajo pri razgradnji organskih snovi. Problem nastane, ko se ravnotežje poruši – predvsem zaradi invazivnih vrst, ki nimajo naravnih plenilcev.
V zadnjih letih raziskovalci v Sloveniji preučujejo možnost, da bi v okolje naselili parazitske osice, ki napadajo jajčeca rjavega smrdljivca. Takšen pristop bi lahko zmanjšal njihovo število brez uporabe pesticidov.
Vloga podnebja pri širjenju smrdljivcev
Blage zime in topla poletja pomenijo idealne razmere za širjenje rjavega smrdljivca. Zaradi milejših temperatur se vse več osebkov prebudi že zgodaj spomladi, kar povečuje njihovo število skozi sezono.
Zeleni smrdljivec se na spremembe prilagaja lažje, saj je domača vrsta in ima bolj uravnotežen življenjski cikel. Vendar tudi on v zadnjih letih širi območje pojavljanja v višje lege.
Kako ohraniti ravnovesje med obema vrstama?
Namesto da bi smrdljivce popolnoma iztrebili, je smiselno vzdrževati naravno ravnovesje. Zeleni smrdljivci ne povzročajo resnih škod, zato jih ni treba odstranjevati. Rjave pa je treba nadzorovati, da ne postanejo preveč dominantni.
Pri tem pomaga raznolika zasaditev vrtov in uporaba naravnih odvračal, ki ne škodijo drugim žuželkam.
Hiša brez neprijetnega vonja in brez neželenih gostov
Smrdljivci bodo vedno prisotni v naravi, vendar to ne pomeni, da morajo postati del našega doma. Z malo previdnosti, nekaj metinih kapljic in rednim čiščenjem zunanjih površin lahko ostanejo tam, kjer jim je mesto – zunaj, med drevjem in travami. Tisti, ki jih jeseni ujame toplina naših sten, pa bodo hitro spoznali, da v urejenem domu nimajo pravega zavetja.
