Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami je opomnik, ki presega simbolne geste in oranžne pentlje. Vsako leto 25. novembra statistik ne beremo kot nabor odstotkov, temveč kot zgodbe resničnih ljudi. Nasilje nad ženskami v Sloveniji ostaja pojav, ki ga pogosto spremlja tišina, včasih sram, drugič strah pred posledicami, a prav vsak podatek Statističnega urada Republike Slovenije sporoča, da je ta tišina preglasna. Nasilje ni oddaljena težava, temveč realnost, ki se odvija v družinah, partnerskih odnosih, med znanci in neznanci.
Med raziskavami, ki merijo pojavnost nasilja, se pokaže, da se ženske pogosto soočajo z izkušnjami, ki močno zaznamujejo njihovo življenje. Nekatere posledice so vidne, druge ostanejo skrite, mnoge pa spremljajo žrtve desetletja. Prav zato je 25. november pomemben dan. Ni namenjen le ozaveščanju, temveč zahtevi po razumevanju, zaščiti in ukrepanju.
Fizično ali spolno nasilje zunaj partnerskega odnosa
Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da je leta 2020 kar 16 odstotkov žensk v Sloveniji po dopolnjenem 15. letu starosti doživelo fizično ali spolno nasilje s strani osebe, ki ni bila njihov partner. To pomeni, da se je vsaki šesti prebivalki zgodilo nekaj, kar je pustilo sled strahu, dvoma ali travme. Na ravni Evropske unije je ta delež še višji, saj o takšnih izkušnjah poroča vsaka peta ženska.
Najpogostejša oblika nasilja zunaj partnerskega odnosa je fizično nasilje, ki ga je v Sloveniji doživela skoraj desetina žensk. Sem sodijo tudi grožnje, ki imajo lahko enak psihološki vpliv kot dejanski napad. Posilstvo ali poskus posilstva je prijavilo 1,5 odstotka žensk, medtem ko so druge oblike spolnega nasilja doživele pri nas v povprečju nižje deleže kot v EU.
Skriti obraz spolnega nadlegovanja
Spolno nadlegovanje je v statistiki pogosto manj vidno, ker ga ženske ne prijavijo ali ga sprva ne prepoznajo kot nasilje. Sem sodijo komentarji s spolno vsebino, vsiljeni dotiki, uporaba prisile za spolne aktivnosti in dejanja, ki ženski vzbujajo občutek ponižanja. Pri 5,2 odstotka žensk v Sloveniji se je spolno nasilje pojavilo zunaj partnerskega odnosa, kar je skoraj štiri odstotne točke manj kot povprečje Evropske unije.
Sram in stigma kot pregrada
Eden od razlogov, da številke morda ne odražajo celotne slike, je tudi občutek krivde ali strahu pred odzivom okolice. Pri veliko ženskah se spomini na nasilje pokažejo šele pozneje, medtem ko se mnoge zavejo svoje izkušnje šele ob soočanju z drugimi zgodbami.
Nasilje, ki se v partnerskem odnosu pogosto ponavlja
Med ženskami, starimi od 18 do 74 let, ki so bile kdaj v partnerskem odnosu, jih je skoraj tretjina doživela obliko nasilja intimnega partnerja. Najpogostejša oblika je psihično nasilje, ki ga je opisala vsaka četrta ženska. Fizično ali spolno nasilje je doživelo nekaj več kot 12 odstotkov žensk v razmerju.
Dolgotrajni cikel nasilja
Partnersko nasilje se redko začne s telesno poškodbo. Pogosto se razvija postopoma, skozi izolacijo, nadzor, ljubosumje in strah. Skoraj polovica žensk v Sloveniji, ki so bile žrtve intimnopartnerskega nasilja, poroča, da je nasilje trajalo več kot pet let. Dolgo obdobje zlorabe pomeni, da je bila ženska izpostavljena ponavljajočim se epizodam nasilja, kar povzroča najtežje psihične in telesne posledice. Na ravni EU je delež žensk, ki nasilje doživljajo več kot pet let, nižji.
Stopnjevanje posledic
Nasilje v partnerskem odnosu žrtve praviloma močneje prizadene kot nasilje, ki ga povzroči oseba zunaj razmerja. Razlog je preprost. Nasilje prihaja od tistega, ki bi moral biti prostor varnosti. Prav zato so posledice pogosto kombinacija telesnih poškodb, psihičnih stisk in strahu za življenje.
Nasilno otroštvo kot tiha napoved kasnejšega tveganja
Izkušnje iz otroštva močno vplivajo na kasnejše doživljanje nasilja. V Sloveniji je skoraj 14 odstotkov žensk poročalo, da so v otroštvu doživljale fizično nasilje staršev, nekaj več kot 6 odstotkov pa spolno zlorabo. Ti podatki so primerljivi s povprečjem Evropske unije.
Priča nasilju ali žrtev nasilja
Zakon o preprečevanju nasilja v družini jasno opredeljuje, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je le priča nasilju nad drugim družinskim članom. V Sloveniji je bilo takšnih izkušenj skoraj 37 odstotkov žensk, kar presega evropsko povprečje. Otroci, ki odraščajo v okolju z nasiljem, imajo večje tveganje, da nasilje doživijo ali ga ponovijo v odraslosti.
Dolgoročne posledice nasilja v otroštvu
Fizične poškodbe se zacelijo, psihične pa ostajajo. Številne ženske poročajo o težavah s samozavestjo, zaupanjem, čustnim ravnovesjem in odnosi. Izkušnje nasilja v otroštvu povečujejo verjetnost ponovnega nasilja v odrasli dobi, saj posameznica pogosto ne prepozna pravočasnih opozorilnih znakov.
Strah, poškodbe in izčrpanost
Med ženskami, ki so bile kdaj žrtve nasilja, je bilo 40 odstotkov takšnih, ki so utrpele telesne poškodbe. Psihične posledice je opisalo 35 odstotkov žensk. Vsaka četrta žrtev pa je poročala o občutku življenjske ogroženosti.
Teža posledic
Strah za življenje je ena najhujših posledic nasilja. Zaznamuje žrtvine odločitve, odnose in občutek varnosti. Mnoge ženske, ki so preživele nasilje v partnerskem odnosu, poročajo o občutkih popolne izgube nadzora. Sistem podpore je zato ključen, saj lahko odločilno vpliva na to, ali ženska zmore prekiniti odnos in poiskati pomoč.
Podpora bližnjih
Podatki kažejo, da skoraj dve tretjini žensk svojo izkušnjo zaupa bližnji osebi. Zaupanje družini ali prijateljem je prvi korak, a po uradni poti pomoč poišče manj žensk. Policija prejme prijavo le v dobri petini primerov. Razlogi so različni. Nekatere se bojijo odziva, druge so odvisne od partnerja, tretje pa ne verjamejo, da bodo institucije pomagale.
Femicid – najskrajnejša oblika nasilja
Nasilje nad ženskami se v najhujših primerih konča z umorom. Med letoma 2014 in 2024 je bilo v Sloveniji umorjenih 67 žensk. Več kot tri četrtine teh umorov je zagrešila oseba, ki je poznala žrtev. Partnerji, nekdanji partnerji in družinski člani so povzročitelji večine umorov žensk.
Razlike v strukturi umorov moških
V istem obdobju je bilo umorjenih 86 moških. Pri njih so povzročitelji pogosteje znanci ali neznanci, medtem ko so družinski umori in partnerski umori redkejši. Ta razlika kaže, da je femicid specifično povezan s spolom in z dinamiko intimnih odnosov.
Družbena odgovornost in pot naprej
O nasilju nad ženskami pogosto govorimo kot o težavi posameznic, v resnici pa gre za družbeno vprašanje. Potreben je celovit pristop, ki vključuje ozaveščanje, preprečevanje in dostopne oblike pomoči. Institucije, nevladne organizacije, zdravstveni delavci, policija in družine morajo delovati povezano.
Ženske, ki so doživele nasilje, potrebujejo varno okolje, v katerem lahko izrazijo svoje izkušnje. Prav tako potrebujejo zaupanja vredno mrežo strokovnih služb, ki jih podprejo v trenutkih, ko se odločijo za prijavo ali prekinitev odnosa.
Raziskave Statističnega urada Republike Slovenije niso le nabor številk. So ogledalo družbe, ki se mora vprašati, kako učinkovito ščiti svoje prebivalke. Nasilje ni neizogibnost, temveč problem, ki ga je mogoče zmanjšati z dosledno politiko preprečevanja, s stalnim izobraževanjem in s spodbujanjem ničelne tolerance.
