V pogovoru se pojavi nenadoma. Nekdo pove novico, ki je malce presenetljiva, morda rahlo nenavadna, zagotovo pa nepričakovana. Drugi se zasmeji, dvigne obrvi in izreče kratek, skoraj refleksen vzklik: »Ja, kanmalne?« Ton ni oster, prej igriv. V njem ni dvoma, temveč začudenje, pomešano z dobro voljo. Beseda ne zahteva pojasnila, ker jo sogovorniki že razumejo.
Takšne besede ne nastanejo v slovarjih, temveč v vsakdanjih pogovorih. Živijo od tona, mimike in situacije. »Kanmalne« sodi prav v to skupino izrazov, ki jih je težko razložiti z enim stavkom, a jih večina takoj prepozna.
Izraz, ki deluje kot odziv
»Kanmalne« se praviloma ne uporablja samostojno. Skoraj vedno pride v obliki odziva, pogosto z dodatkom »ja« na začetku. Vsebina stavka, ki mu sledi, sploh ni več pomembna. Beseda sama opravi svoje delo. Označi trenutek, v katerem se sogovornik čudi, a brez nejevere ali suma.
V zgledih iz vsakdanjega življenja ima izraz pogosto vlogo komentarja. Sosedov Tone ima nov avto, pa o tem ni govoril. Novica ni pretresljiva, le malce preseneti. »Ja, kanmalne?« v takem trenutku pomeni nekaj vmesnega med »resno?« in »glej ga, no«. V ospredju ni vprašanje, temveč odnos do povedanega.
Jezikovni odmevi iz nemščine
Izvor besede vodi v nemško govorno okolje. Izraz izhaja iz fraze »kein Mal nicht« ali pogovorne oblike »keinmal«, ki je v različnih narečnih oblikah pomenila poudarjeno zanikanje ali začudenje. S prehajanjem v slovensko okolje se je oblika fonetično prilagodila in dobila novo rabo.
Takšne izposojenke niso redkost, zlasti v govorjenem jeziku območij, kjer so se jeziki dolgo prepletali. »Kanmalne« je eden tistih primerov, kjer pomen ni ostal dobesedno vezan na izvor, temveč se je preoblikoval v izraz razpoloženja.
Ton naredi pomen
Pomen besede se skoraj v celoti opira na intonacijo. Izrečena z nasmehom deluje dobronamerno, celo prijateljsko. Izrečena z nekoliko daljšim poudarkom lahko zveni bolj zbadljivo, a še vedno ne žaljivo. Prav ta prilagodljivost ji daje dolgo življenjsko dobo v pogovornem jeziku.
Zapisana oblika je redka, saj izraz pripada govorjenemu prostoru. V pisni obliki se pojavi predvsem v dialogih, sporočilih ali zapisih, ki želijo ujeti ton govora.
Zakaj se je izraz ohranil?
»Kanmalne« se je ohranila, ker zapolnjuje zelo specifično praznino v jeziku. Gre za reakcijo, ki ni povsem vprašanje in ni povsem komentar. Omogoča odziv brez nadaljnjega pojasnjevanja. V enem samem vzkliku pove, da je sogovornik presenečen, a hkrati ne potrebuje dodatnih informacij.
Takšni izrazi so v jeziku dragoceni, ker skrajšajo pogovor in hkrati ohranijo toplino odnosa. Ne zahtevajo razlage in ne ustvarjajo distance.
Beseda, ki pove več, kot se zdi
V vsakdanjem govoru se pogosto izkaže, da imajo prav kratki izrazi največjo moč. »Kanmalne« ne razlaga sveta in ne išče odgovorov. Deluje v trenutku in nato izgine. Ostane le občutek, da je bil pogovor živ in sproščen.
Prav zato se beseda še vedno pojavlja v pogovorih različnih generacij. Ne kot ostanek preteklosti, temveč kot živ odziv, ki se prilega sodobnemu jeziku.
