S krofi je podobno kot z medenjaki: gre za začasno norijo! Krof je nenadoma povsod, vsi jih ponujajo in prinašajo kot darilo za gostitelje. A bodimo iskreni: prej ali slej se jih človek naveliča. Včasih se celo zgodi, da na pustni torek, ki je znan tudi kot dan krofov, sploh nimaš več apetita zanje in si pravzaprav vesel, da po pustnem mačku sledi že pepelnična sreda.
Od kod pravzaprav prihaja krof?
Po raziskovanju smo ugotovili, da sega tradicija pustnih krofov vse do srednjega veka. Takrat so bogate krofe uživali za krepitev telesnih maščobnih zalog pred prihajajočim postom, pripravljale pa so jih posebne pekarice, imenovane Kraphenpacherinnen.
V resnici pa so že Rimljani jedli podobno pecivo iz kuhanega testa, premazano z medom in posuto z makom.
Ali krofi res izvirajo iz imena Cecilia Krapf?
Ime krof (v Avstriji in južni Nemčiji znano kot Krapfen) v resnici nima povezave z dunajsko slaščičarko Cäcilio Krapf, čeprav bi to ime lahko nakazovalo. Beseda krapfen izvira že iz srednjega veka.
Gospa Krapf pa je zaslužna za to, da je v pozabo potisnjene krofe ponovno obudila. Iz starega recepta za krofe je razvila posebne Cillykugeln (Cilijine kroglice), ki so postale vzor današnjim pustnim krofom. Točno, kdaj se je to zgodilo, ni znano. Vendar naj bi bilo leta 1815, v času dunajskega kongresa, v višji družbi zaužitih kar deset milijonov krofov, ki so bili takrat že zelo priljubljeni.
Krofi z različnimi okusi in imeni
Krof sicer poznamo tudi pod imeni berliner, berlinski palačinki, förtchen ali prilleken, njegova oblika in nadev pa se razlikujeta glede na geografsko lego.
V naših krajih so vedno bolj priljubljene različice z vaniljevo kremo, slivovo marmelado (powidl) in lešniki. A vendar največ ljudi ostajajo zvest klasiki – krof z marelično marmelado je brez konkurence.
Kalorični bombonček
Pustni krof je pravi kalorični bombonček (kar naj tudi bo – iz zgodovinskih razlogov!), v katerem se zdaj lahko brez slabe vesti prepustimo užitkom. Navsezadnje bomo med postnim časom (če se ga seveda držimo) lahko o njem le še sanjali. A tudi tisti, ki niso katoliki, so pogosto veseli, da se po pustnem torku začne post – vsaj zato, da se lahko za trenutek odpočijemo od vseh teh sladkih pregreh!
