Če bi se danes odpravili na sprehod skozi december šestdesetih let, bi opazili svet, ki je bil drugačen že v prvem koraku. Ne zaradi romantike, ki jo radi pripisujemo preteklosti, temveč zaradi ritma, ki ga danes preprosto ne najdemo več. Ljudje so se zjutraj zbudili brez električnih budilk, brez hrupa telefonov in brez zime, ki bi jo merili v stopinjah. Merili so jo po okenskih šipah in po tem, kako hitro se je para dvignila iz skodelice.
V mestih je bil december hitrejši od podeželja, a še vedno počasnejši od današnjega. V vaseh se je dan začel s prvimi koraki v hlevu, na dvorišču ali pri peči. Tople vode ni bilo vedno pri roki, zato je bil vsak jutranji opravek majhen ritual. Še preden je sonce prišlo nad strehe, je bil človek že vpet v zimski ritem.
Luči so bile redke. Večina hiš je imela eno močno žarnico v kuhinji, medtem ko so bili drugi prostori tišji in temnejši. Ravno zato so bile jutranje in večerne podobe drugačne. Svetloba je padala v ozkih pasovih, poudarjala robove mize in senčila zidove.
Svetloba, ki je spremenila dan
Otroci so se na pot v šolo odpravili prej kot danes, s toplo malico v žepu – navadno kos kruha, zavit v papir, ali posodico z žganci. Ceste so bile manj posute, zjutraj je škripalo pod čevlji in to je bil zvok, ki je človeka takoj postavil v zimski dan.
V mestih so ljudje hiteli proti službam, a hitrost je bila drugačna. Avtomobilov je bilo manj, avtobusi so imeli svoj ritem. Trgovine so odprle vrata z vonjem po papirju in škatlah, ne po bleščavih izložbah, ki jih danes povezujemo z decembrom. Kdor je iskal darilo, ga ni iskal dolgo – ljudje so vedeli, kaj drug drugega veseli, ker so živeli v bližini, ne na ekranih.
Večer, ki ga danes skoraj ne poznamo več
Ko je popoldan prešel v večer, se je december šele zares pokazal. Peči so zažarele, les je oddajal svoj vonj, ljudje so se zbrali skupaj, ne zaradi obveznosti, ampak zato, ker je bil to najbolj naraven del dneva.
Radio je igral tiho v ozadju. V nekaterih hišah je bilo slišati brnenje televizorja, ki je oddajal sivkasto svetlobo. V drugih so se pogovarjali ob mizi, pogosto ob skodelici čaja iz domačih zelišč.
Otroci so imeli manj igrač, zato pa več domišljije. Škatle, ostanki blaga, kosi volne in leseni gumbi so imeli več možnosti, da postanejo igra, kot katerakoli kupljena stvar. Zvečer se je hiša umirila hitreje kot danes. Ljudje so se usedli bližje skupaj, ker je tako pač bilo.
V tem ritmu ni bilo nostalgije – ta pride šele kasneje. Bil je preprost način življenja, ki je imel svojo toplino in jasnost. Danes se k njemu vračamo ne zato, ker bi ga lahko posnemali, temveč zato, ker je v njem nekaj, kar še vedno iščemo: občutek, da je vsak del dneva imel svoj namen, svojo barvo in svoj mir.
