Šest prstov. Roka, ki se nenadoma spremeni v oprijem mikrofon. Ustnice, ki se sinhrono premikajo z glasom, a oseba pred tabo v resnici sploh ne obstaja. Vse to si lahko ogledaš v nekaj sekundnem video posnetku, ki navdušuje in hkrati straši. Ne gre za iluzijo, niti za trike z montažo. Gre za prikaz napredne generativne umetne inteligence, ki ustvarja popolnoma prepričljive, a lažne videoposnetke ljudi, ki govorijo, se gibljejo in komunicirajo – četudi sploh ne obstajajo.
Vse skupaj se začne nedolžno. Smehljajoča se ženska gleda v kamero, govori v prepričljivem tonu, vendar pozoren opazovalec opazi nekaj nenavadnega. Njeni prsti. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest. In potem še preobrazba njene dlani, ki nenadoma – brez prekinitev – objame mikrofon. To ni optična prevara. To je AI.
Šest prstov kot tehnološki prelom
Čeprav je šest prstov morda videti kot napaka ali čudaška posebnost, je v resnici indikator nečesa precej bolj globokega. Umetna inteligenca danes ni več omejena zgolj na prepoznavanje obrazov ali ustvarjanje preprostih besedil. Vstopili smo v dobo, ko lahko AI v realnem času generira video posnetke ljudi, ki govorijo, gestikulirajo in delujejo povsem pristno. Vendar se sistem kljub vsemu še uči – in ravno te drobne napake”, kot so dodatni prsti ali predmeti, ki se pojavijo iz nič, razkrivajo, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
Tehnologija, ki omogoča takšno generacijo, temelji na t. i. “deepfake” modelih, združenih z orodji za lip-syncing in animacijo obraza. Pri tem se uporabljajo nevronske mreže, ki obdelajo tisoče slik in posnetkov, da bi ustvarile iluzijo gibljive, žive osebe.
Zakaj je to pomembno – in zakaj bi nas moralo skrbeti
Prva misel ob takem posnetku je pogosto navdušenje. Kako realno! Kako noro! Kako daleč smo prišli! A takoj za tem pride dvom. Če lahko to umetna inteligenca ustvari iz nič, koliko od tega, kar vidimo na spletu, je še resnično? Kje se konča resnica in začne fabrikacija?
Svet se nagiba k vedno večji vizualni potrošnji informacij – od TikToka do Instagrama, od videoposnetkov z govorečimi obrazi do personaliziranih avatarjev. Če AI postane dovolj dober, da prepriča tudi najbolj skeptične gledalce, odpira to vprašanja o zaupanju, verodostojnosti in celo etiki.
Kaj se zgodi, ko ne vemo več, ali je posnetek političnega govorca resničen? Kaj če nekdo ustvari ponarejen video tebe, kako govoriš nekaj, česar nikoli nisi izrekel? Posledice so lahko katastrofalne – od osebnih škod do geopolitičnih napetosti.
Ko resničnost izgubi monopol nad vizualnim
Posnetek s šestimi prsti in čudežno roko ni le zanimiv spletni trenutek. To je namreč ogledalo trenutne realnosti, v kateri umetna inteligenca nima več meja v dveh dimenzijah. Vizualno se premika v tridimenzionalno iluzijo – in mi smo del te transformacije, prostovoljno ali ne.
Starejši pristopi k prepoznavanju deepfake posnetkov, kot so iskanje nenaravnih premikov oči ali čudnih prehodov med sličicami, danes pogosto niso več dovolj. Sistemi postajajo pametnejši, boljši, hitrejši – a včasih jih še vedno izdajo podrobnosti. Kot na primer dodatni prst.
In morda ravno te napake služijo kot opomin, da tehnologija, četudi napredna, še ni vsemogočna. Hkrati pa nas pripravljajo na svet, v katerem bo treba vsakemu posnetku znova in znova postavljati vprašanje: Je to res?
Ni več vprašanje, če, temveč kdaj bo resnica pod vprašajem
Realnost, kot smo jo poznali, se spreminja. In s tem se spreminja tudi naša vloga kot opazovalcev, novinarjev, urednikov in uporabnikov spleta. Zahtevana bo nova pismenost – ne le digitalna, temveč tudi vizualna, etična in kognitivna. Naše oči nas morda ne bodo več mogle varovati pred manipulacijo.
Umetna inteligenca ponuja neizmerne možnosti, a hkrati tudi resne izzive. Kako se bomo odzvali kot družba, bo določilo prihodnost zaupanja v digitalni prostor. Morda se moramo vrniti k osnovnemu novinarskemu vprašanju: Kdo, kaj, kdaj, kje – in zdaj še bolj kot kadarkoli prej – ali je sploh res?
