Ko danes decembrsko vzdušje skoraj samodejno prihaja iz trgovin, svetlobnih verig in svetlečih okraskov, je težko verjeti, da so domovi še ne tako davno sijali povsem drugače. Ljudje so živeli v ritmu letnih časov, okraske pa niso kupovali – ustvarjali so jih iz tistega, kar je prinesel vrt, gozd ali domača skrinja. Prav v tej preprostosti se skriva posebna toplina, ki jo mnogi danes znova iščejo, ko poskušajo decembru vrniti pristen vonj, dotik in občutek.
Takrat okraševanje ni bilo vprašanje popolnosti, ampak domišljije. Ni bilo plastike, ni bilo bleščic, ni bilo izbiranja med sto različnimi barvnimi kombinacijami. Bil je le dom, družina in čas, ko so se ljudje usedli skupaj ter iz papirja, volne ali vejic ustvarili nekaj, kar je nosilo pečat njihovega sveta. Ravno zaradi te simbolike se je marsikateri okrasek obdržal več let in postal del družinske zgodovine.
Kako je nastal praznični dom brez trgovin in brez odvečne navlake?
Nekoč so okraske pripravljali z občutkom spoštovanja do materiala. Ničesar ni bilo treba zavreči, nič ni bilo odveč. Otroci so iz starih koledarjev izrezovali oblike, ki so se nato nežno zasukale nad pečjo, medtem ko so ženske šivale preproste trakove iz blaga, ki je ostal od oblek in predpasnikov. Ni bilo namenjeno lepoti same sebi, temveč radosti, ki se je zgodila ob skupnem delu.
Dom je bil ustvarjalnica, ne razstavni prostor
Družine niso okraševale zato, da bi goste navdušile s popolnimi postavitvami. Ustvarjanje je bilo bolj intimen ritual, pogosto povezan z vonjem po sveže pečenem kruhu in prasketanjem ognja. Prav ta zvok, ki je polnil kuhinjo in sobo, je postal del okraska – toplina je bila enako pomemben okras kot papirnate zvezde.
Vejice, storži in skromne sveče
Prvi božični občutki so pogosto začeli prihajati iz gozda. Otroci so domov nosili mah, storže, šibice in vejice, ki so jih potem razporedili v preproste, a ganljivo iskrene okrasne elemente. Storži so bili pobarvani z apnom ali posuti s pepelom, da so se nežno svetlikali. Sveče so bile narejene doma in niso bile namenjene bleščanju – bile so simbol miru.
Zakaj se ta preprostost danes vrača?
Čeprav se svet spreminja, ljudje ostajajo dovzetni za toplino, ki je ne more nadomestiti noben popoln plastičen okrasek. Zato se prav v zadnjih letih vrača zanimanje za ročne spretnosti, naravne materiale in decembrsko ustvarjanje, ki krepi družinske vezi. Ljudje želijo dom, ki zadiha po tradiciji, ne po katalogu. Prav preprosti okraski nosijo zgodbe, ki vztrajajo dlje od trendov.
Sodobni domovi posnemajo nekdanjo umirjenost
Veliko družin danes ponovno posega po papirju, volni, vejicah, prazničnih risbah in ponovni uporabi materialov, ki so že v hiši. Ne gre za nostalgijo zaradi nostalgije – gre za občutek, da se dom spremeni, ko se ga dotakne roka človeka, ne tekoči trak.
Tišina ustvarjanja je danes redkost
Nekdaj je bilo ustvarjanje del vsakdanjega ritma. Ni bilo zaslonov, ni bilo glasnih oglasov, ni bilo stiske zaradi pričakovanj popolnosti. Zato je imel december več miline. Ljudje so si vzeli čas, da obdelajo vejico ali pobarvajo kos kartona. Danes mnogi želijo ravno to: občutek, da so nekaj ustvarili sami, ne le kupili.
Ko se hiša preoblikuje z minimalnimi sredstvi
Najbolj presenetljivo je, kako malo je bilo treba za praznično vzdušje. Ena papirnata zvezda, en venček iz trtnih vej, en prt, ki se je uporabljal samo v decembru. Vsak predmet je imel pomen. Nič ni bilo naključno. Ko so hišo okrasili, je zadišala po sezoni, ki je prinašala upanje, tihe želje in občutek, da je domačnost nekaj, kar raste iz odnosa, ne iz trgovine.
Danes, ko mnogo ljudi išče poti k umirjenemu decembru, se prav ta zgodba vrača. Ne zato, ker bi hoteli posnemati preteklost, ampak zato, ker spoznavajo, da je toplino pravzaprav najlažje ustvariti z nečim, kar že imamo pri roki. Najbolj pristni okraski so tisti, ki jih spremlja spomin.
