Besede iz otroštva se pogosto vrnejo nepričakovano. Včasih ob vonju kruha, drugič ob srečanju z nekom, ki govori v narečju, ki ga nismo slišali že desetletja. Nekatere besede imajo v sebi tiho toplino, kot da nosijo sled generacij, ki so jih izrekale z naravnim ritmom vsakdana. Ena takih je tudi stari pozdrav, ki je v številnih slovenskih krajih živel kot del domače govorice. Bohžegni. Beseda, ki jo starejši pogosto izrečejo mimogrede, vendar v sebi nosi bogastvo zgodovine, spoštovanja in skritih pomenov.
V otroških letih je bil odgovor na ta pozdrav jasen. Pravilen je bil samo en odgovor. Bohloni. Včasih tudi bohlonaj. Če si rekel karkoli drugega, nisi spoštoval niti osebe niti tradicije. Besede so bile kratke in preproste, vendar so delovale kot povezava s prejšnjimi rodovi. Zdaj, ko številni narečni izrazi tonejo v tišino, se prav v takih besedah skriva zgodba, ki jo je vredno ohraniti. Ne zato, ker bi morali živeti v preteklosti, temveč zato, ker razkrivajo način razmišljanja, ritme vsakdanjega življenja in tisto domačnost, ki jo mnogi še vedno čutijo ob spominu na stare hiše in kuhinje, ogrete s pečjo.
Pomen besede bohžegni
Korenine v veri in domači tradiciji
Pozdrav bohžegni izhaja iz besed bog žegnaj. Bil je izraz spoštovanja, pa tudi želja po dobrem dnevu, zdravju in blagostanju. Veliko ljudi ga še vedno povezuje z naglimi pozdravi po dvoriščih ali na poljskih poteh, kjer so si kmetje, sosedje ali sorodniki namenili kratko, a srčno misel. Izrečen je bil pogosto brez formalnosti, a vedno z nekim notranjim mirom, ki ga pri sodobnih pozdravih redko slišimo.
Izvor pozdrava je povezan z vernim izročilom, vendar ni bil omejen na verski prostor. Postal je del pogovornega jezika, del kulture in navad. Babice so ga izrekle tik pred kosilom, namesto današnjega “dober tek.” Beseda je prinesla občutek doma, občutek pripadnosti in tisto nežno spoštovanje, ki se ni učilo iz knjig, ampak iz življenja.
Odgovor bohloni kot izraz spoštovanja
Odgovor na bohžegni je bil vedno bohloni. Včasih so ljudje rekli tudi bohlonaj. Besedi sta pomenili bog klonaj, kar je bilo v narečnem prostoru razumljeno kot izraz zahvale. Bohloni ni bil le vljuden odziv. Bil je oblika priznanja, da pozdrav sprejemaš in ga vračaš. Z njim si potrdil odnos med dvema človekoma in nadaljeval tradicijo, ki je prehajala iz roda v rod.
Marsikdo se spomni trenutka, ko ga je babica opomnila, da odgovor ni pravilen. Pravilni odgovor je bil del bontona, del občutka, da si doma. Prav zaradi tega je v jeziku ostal tako močan. Ni bil le beseda, temveč del odnosa, ki ga danes pogosto pogrešamo.
Jezik je nosilec identitete
Zakaj se takšne besede izgubljajo?
Jezik se spreminja z izjemno hitrostjo. Narečja, ki so bila včasih osrednji del vsakdana, se umikajo standardiziranim oblikam. Razlogi so številni. Ljudje se selijo, vpliv medijev je večji, otroci uporabljajo izraze, ki so jim bližje prek spleta in družabnih omrežij. Narečne besede zato izgubljajo svojo naravno okolje. Manj se izrekajo, zato tudi manj živijo.
Besede, ki so nosile toplino domačih kuhinj in dvorišč, zato počasi bledijo. Ne izgubljajo pomena, izgubijo pa pogostost. Če otroci ne slišijo izraza, ga ne ponotranjijo. Narečja se prenašajo skozi govor, ne skozi učbenike. Prav zato so tako občutljiva in hkrati tako dragocena.
Posebnost slovenskih narečij
Slovenija ima izjemno bogastvo narečij. Razlike med njimi so velike, zato ima skoraj vsak kraj svoje izrazje. Pozdrav bohžegni ni bil razširjen povsod, je pa bil značilen za jugovzhodni del Slovenije, predvsem Dolenjsko in Belo krajino. V teh krajih je narečni jezik še vedno zelo živ, čeprav se tudi tam spreminja.
Besede, kot je bohloni, so pogosto izgovorjene mehkeje, z drugačno melodijo, kot smo je vajeni v knjižnem jeziku. Prav ta melodija daje narečjem čar. Beseda se zdi domačinska, skoraj glasbena. Ko jo nekdo izreče, se zdi, kot da je iz nekega drugega sveta, ki ni popolnoma izginil, ampak se razodeva v trenutkih, ko ga najmanj pričakujemo.
Kulturni pomen
Zakaj pomeni več kot le besedo?
Bohžegni je izraz, ki nosi v sebi široko simboliko. Ni povezan le s spoštovanjem ali vero, temveč tudi s skromnostjo in hvaležnostjo. V njem se odraža skromna miselnost ljudi, ki so živeli v sozvočju z naravo in med seboj. Beseda ni bila izrečena v naglici, ampak s pomenom.
V sodobnem jeziku pozdravi pogosto izgubijo težo. Postanejo navada, ki ji ne posvečamo pozornosti. Pri starih pozdravih pa je drugače. Narečni pozdrav je v sebi nosil pristnost. Izrekel si ga tako, kot so ga izrekali tvoji predniki. To je ustvarjalo občutek kontinuitete in pripadnosti.
Ohranjanje spomina na stare izraze
V številnih družinah so stare besede še vedno del vsakdana. Nekateri jih izrekajo zaradi navade, drugi zaradi občutka, da s tem ohranjajo tradicijo. Tretji jih uporabljajo zato, ker jih preprosto pogrešajo. Spomin na stare pozdrave je pogosto povezan z ljudmi, ki so te besede izrekali. Zato ima vsaka takšna beseda moč vzbuditi čustvo, ki ga težko opišemo.
Ohranjanje jezika ni le zbiranje izrazov, temveč tudi razumevanje, zakaj so nastali, kaj so pomenili in kako so vplivali na odnos med ljudmi. Če besedo izgovorimo brez konteksta, izgubi polovico svoje lepote. V pravem okolju pa zasveti.
Zakaj je dobro, da takšne besede ohranimo?
Pomen jezikovne raznolikosti
V jeziku se skriva zgodovina naroda. Vsaka narečna beseda je drobec te zgodovine. Če izginejo, izginejo tudi zgodbe, ki so jih nosile. Ohranjanje narečnih izrazov ne pomeni, da moramo govoriti izključno narečno. Pomeni, da cenimo to, kar nam je bilo dano, in da razumemo, da jezik ni statičen, ampak živ.
Pozdravi, kot je bohžegni, so drobci preteklosti, ki jih lahko prenesemo v sedanjost. Ne zato, ker bi morali, temveč zato, ker nas spominjajo na svet, ki ga ne vidimo več vsak dan. So most med generacijami in med kraji. Tudi če jih izrečemo redko, imajo svojo vrednost.
Spoznavanje identitete skozi jezik
Vsaka beseda je del naše zgodbe. Narečje oblikuje okolje, v katerem človek odrašča. Če izraz razumeš, razumeš tudi ljudi, ki so ga izgovarjali. Zato je jezik eden najmočnejših elementov identitete. Ohranjanje pozdravov, kot sta bohžegni in bohloni, pomeni ohranjanje dela sebe.
Morda teh besed ne bomo uporabljali vsak dan, vendar je dovolj, da jih poznamo. Z njimi razumemo svoje korenine in okolje, ki nas je oblikovalo. To je sporočilo, ki presega narečje. Govori o spoštovanju, o povezovanju in o tem, da vsaka beseda nosi več, kot je videti na prvi pogled.
