Sveti večer se ni nikoli začel s hrupom. V hiši je bil najprej trenutek, ko se je vse nekoliko umirilo. Vrata so se zaprla bolj tiho kot običajno, glasovi so se znižali, koraki so postali počasnejši. Starejši so v takem večeru znali opaziti znak, ki ni bil viden na prvi pogled, a je povedal več kot okrasje ali praznična miza.
Ni šlo za predmet, temveč za stanje v prostoru.
Tišina, ki ni bila prazna
V mnogih domovih so bili starejši pozorni na to, ali se je hiša za trenutek umirila sama od sebe. Ne zato, ker bi to kdo ukazal, temveč ker je tišina pomenila, da je večer našel svoj ritem. Če je bilo preveč nemira, preveč hitenja ali nepotrebnega govorjenja, so to razumeli kot znak, da se je nekaj izgubilo.
Tišina na sveti večer ni pomenila odsotnosti življenja. Pomenila je, da je bilo življenje zbrano. V njej so bili slišni drobni zvoki, prasketanje sveče, premik stola, oddaljen zvok iz kuhinje. Prav ti drobci so ustvarjali občutek, da je večer poseben.
Zakaj so bili starejši nanjo bolj občutljivi?
Starejše generacije so praznike doživljale drugače, ker niso bile nenehno obdane z dražljaji. Tišina jim ni bila neprijetna. Bila je del vsakdana in zato tudi del praznika. Sveti večer je bil trenutek, ko se ni dodajalo, ampak odvzemalo.
Manj besed, manj opravil, manj premikanja po hiši. To ni bilo pravilo, temveč navada, ki se je prenašala brez razlage. Otroci so jo zaznali po tonu glasu odraslih in po tem, kako so se obnašali.
Kako ta znak vpliva na občutek večera?
Če se tišina zgodi, se večer razširi. Občutek sitosti ni samo telesen, temveč tudi čustven. Ljudje se ne razidejo takoj, pogovori niso površni, spomini se lažje zapišejo v zavest.
Kadar pa tega znaka ni, sveti večer pogosto mine hitreje, kot bi si želeli. Ostane občutek, da je bilo vse opravljeno, a nekaj je manjkalo. Ne stvar, temveč občutek.
Znak, ki ga še vedno lahko opazimo
Ta znak ni izginil. Le manj pozorni smo nanj. Tišina se še vedno pojavi, če ji pustimo prostor. Ne zahteva posebnih priprav ali pravil, temveč zgolj to, da je ne prekinemo takoj.
Sveti večer se ne meri po tem, koliko se zgodi, temveč po tem, koliko ostane. In starejši so dobro vedeli, da je včasih prav tišina tista, ki pove, da je večer res tam, kjer mora biti.
