Na trajektu se dopust pogosto začne zares. Avto je končno v pristanišču, kolona se premakne, usmerjevalci z rokami pokažejo, kam zapeljati, motorji brnijo, sonce se odbija od morja, potniki pa že gledajo proti zgornji palubi. Toda ravno v tem trenutku se zgodi napaka, ki jo poznajo številne družine, pari in skupine prijateljev na poti na otoke.
Voznik zapelje na trajekt, avto parkira med druga vozila, šele nato se vsi začnejo iztiskati iz kabine. Vrata se odprejo le za nekaj centimetrov, otroški sedež je na napačni strani, torba je pod nogami, sopotnik pa skuša izstopiti med ogledalom in sosednjim avtomobilom. Rešitev je preprosta, a nanjo marsikdo pomisli prepozno: če je trajekt poln, naj sopotniki izstopijo že pred vkrcanjem avtomobila.
To ni znak panike, ne nepotrebno kompliciranje in ne pretirana previdnost. To je ena tistih majhnih potovalnih navad, ki lahko prihranijo veliko živcev. Posebej v poletni sezoni, ko so trajekti polni do zadnjega mesta, posadke vozila razporedijo zelo natančno. Prostor med avtomobili je včasih tako majhen, da je izstop neprijeten že za gibčnega odraslega, kaj šele za otroka, starejšega potnika ali nekoga, ki ima v rokah nahrbtnik, torbo, hladilno vrečo in še natikače.
Prvi znak gneče se vidi že v pristanišču
Trajektna izkušnja se začne veliko pred rampo. Če v pristanišču stoji več kolon, če usmerjevalci vozila razporejajo po pasovih, če so avtomobili naloženi z napihljivimi blazinami, kolesi, supi, strešnimi kovčki in kamp opremo, je jasno, da bo prostor na trajektu dragocen. Takrat je pametno razmišljati vnaprej.
Voznik naj še pred premikom proti rampi potnikom pove, naj vzamejo tisto, kar bodo potrebovali med plovbo: denarnico, telefon, vodo, pokrivalo, jakno, zdravila, otroško stekleničko, robčke, dokumente, fotoaparat ali karkoli drugega, kar bi sicer ostalo v avtu. Ko je vozilo enkrat parkirano med drugimi, je vračanje po stvari lahko nerodno ali celo nemogoče, če so prehodi ozki.
Prav tu nastane najpogostejši poletni prizor. Avto je parkiran, sopotnik ugotovi, da je torba v prtljažniku, otrok želi svojo igračo, nekdo je v sedežnem žepu pustil sončna očala. Vrata se ne odprejo dovolj, prtljažnik je preblizu stene ali drugega vozila, voznik pa se že znoji, ker se za njim premika nova vrsta avtomobilov.
Voznik naj ostane v svoji vlogi
Pri vkrcanju je voznik tisti, ki mora poslušati posadko, gledati znake, spremljati razdaljo do vozila pred seboj in natančno ustaviti avto. To ni pravi trenutek za razpravo o tem, kdo bo nesel brisače, kdo ima vozovnico in ali je bolje sedeti zgoraj ali spodaj. Manj je dogajanja v avtu, lažje voznik opravi svoje delo.
Če sopotniki izstopijo pred vkrcanjem, se voznik razbremeni. V avtu ni več odpiranja vrat, otroškega prestopanja, zadnjih vprašanj in iskanja nahrbtnika. Ostane samo vožnja na trajekt, parkiranje in ugašanje motorja.
Na polnem trajektu centimetri odločajo o udobju
Kdor se je že kdaj peljal na polnem trajektu sredi julija ali avgusta, dobro ve, kako tesno je lahko med vozili. Nič ni narobe s posadko. To je njihov način, da na trajekt spravijo čim več avtomobilov in da plovba ostane organizirana. Toda za potnike pomeni nekaj drugega: izstopanje po parkiranju ni vedno prijetno.
Vrata osebnega avtomobila potrebujejo prostor. Otroci potrebujejo še več prostora, ker se premikajo počasneje in manj predvidljivo. Starejši potniki se težje stisnejo skozi ozko odprtino. Ljudje močnejše postave ali tisti z gibalnimi težavami se lahko znajdejo v zelo neprijetnem položaju. Če je ob vozilu kombi, zid, ograja ali drug avtomobil, se lahko izstop spremeni v nerodno telovadbo.
V takšnih razmerah se hitro zgodi tudi kakšna manjša poškodba. Vrata oplazijo sosednji avto. Otrok se udari ob ogledalo. Torba zdrsne po blatniku. Nekdo se razjezi, ker ga drugi avto ovira, čeprav ga je posadka parkirala tja z razlogom. Vse to je mogoče zmanjšati z eno samo navado: potniki naj gredo ven prej.
Najbolj občutljivi so otroci in starejši
Družine z otroki bi morale to pravilo vzeti skoraj kot del trajektne rutine. Otroka je veliko lažje spraviti iz avta v pristanišču, kjer je prostora več, kot na zaprti avtomobilski palubi. Tudi zapenjanje sandalov, nameščanje kape, jemanje vode in iskanje najljubše igrače je bolje urediti pred rampo.
Podobno velja za starejše potnike. Če nekdo težko vstaja iz nizkega sedeža, potrebuje odprta vrata in nekaj prostora ob vozilu. Na polnem trajektu tega prostora morda ne bo. Vnaprejšnji izstop je zato znak spoštovanja, ne nepotrebna skrb.
Kaj naj potniki vzamejo s seboj?
Najbolj praktično je, da ima vsak potnik pri sebi majhno torbo ali vsaj tisto, kar bo potreboval med plovbo. Pri kratkih linijah zadošča telefon, voda in morda pokrivalo. Pri daljših vožnjah pridejo prav še lahek pulover, dokumenti, očala, zdravila proti slabosti, prigrizek, otroške potrebščine in denarnica.
Na trajektu se pogosto pokaže razlika med tistimi, ki se pripravijo, in tistimi, ki improvizirajo. Prvi po parkiranju mirno odidejo na palubo. Drugi ugotovijo, da imajo vse v prtljažniku, ki se ne odpre, ker je za avtomobilom drugo vozilo.
Za družine je dobra navada “trajektna torba”. To je majhna torba, ki jo pred vkrcanjem vzamete iz avta. V njej so najnujnejše stvari za prehod, plovbo in prvi prihod na otok. Ne sme biti prevelika, ker boste z njo hodili po stopnicah, med potniki in po palubi.
Prtljažnik po parkiranju ni več zanesljivo dostopen
Veliko ljudi računa, da bodo po parkiranju še odprli prtljažnik. Včasih ga res lahko. Pogosto pa ne. Avtomobili so lahko parkirani zelo blizu, za vozilom je ograja, stena, tovornjak ali drug avto. Tudi če je prtljažnik mogoče odpreti, se s tem ustvari gneča na avtomobilski palubi, kjer posadka še vedno usmerja vozila.
Najbolje je, da voznik pred vkrcanjem vpraša: “Imate vse?” To vprašanje se sliši domače, a na trajektu reši marsikaj.
Pravila na trajektu: pet stvari, ki veljajo za potnike, a se jih poleti pogosto ne držimo
Kje naj sopotniki počakajo?
V pristaniščih so razmere različne. Ponekod lahko potniki izstopijo in se na trajekt vkrcajo kot pešci po označeni poti. Drugje je treba slediti navodilom osebja. Najpomembnejše je, da sopotniki ne hodijo med premikajočimi se vozili in ne prečkajo poti brez dovoljenja.
Najbolje je počakati na varnem mestu, kjer ne ovirajo vkrcanja. Če je mogoče, se dogovorijo z voznikom, kje se dobijo po parkiranju. Na večjih trajektih je to lahko pri stopnicah, na zgornji palubi, ob vhodu v salon ali na dogovorjeni strani ladje. Pri krajših linijah z manj prostora je dovolj, da se po navodilih posadke premaknejo na potniški del.
Pri tem pomaga še ena malenkost: voznik naj si zapomni, kje je parkiral. Na velikem trajektu, med podobnimi avtomobili in v gneči, se človek hitro zmede. Dobro je pogledati oznako palube, smer stopnic ali bližnji znak.
Ne vračajte se v avto po nepotrebnem
Med plovbo se potniki pogosto želijo vrniti v avto. Včasih zaradi telefona, včasih zaradi hrane, včasih zaradi klime ali sence. Na nekaterih trajektih gibanje po avtomobilski palubi med plovbo ni zaželeno ali je omejeno. Tudi tam, kjer je mogoče, ni najbolj praktično. Avtomobilske palube so hrupne, vroče in tesne.
Če vzamete potrebne stvari vnaprej, se temu izognete. Sopotniki so bolj sproščeni, voznik pa ne postane dežurni skrbnik za pozabljene predmete.
Kdaj naj sopotniki ostanejo v avtu
Obstajajo tudi primeri, ko izstop pred vkrcanjem ni smiseln ali ni dovoljen. Če je trajekt skoraj prazen, če posadka izrecno zahteva, da potniki ostanejo v vozilu do parkiranja, ali če pristanišče nima varne poti za pešce, je treba upoštevati navodila osebja. Pravila posadke imajo prednost pred domačimi navadami.
Enako velja pri zelo kratkih prevozih, kjer je vkrcanje hitro in prostora dovolj. V takšnem primeru je morda lažje, da vsi ostanejo v vozilu in izstopijo šele po parkiranju, če je dovolj prostora. Bistvo ni v trmastem pravilu, ampak v oceni razmer.
Najboljša odločitev je zato preprosta: če vidite, da bo naloženo na tesno, naj potniki izstopijo prej. Če ni gneče in je prostora dovolj, ni potrebe po dodatnem premikanju.
Vedno odloča varnost
Na trajektu je treba poslušati posadko. Oni poznajo ladjo, razpored, težo vozil, prehode in varna mesta. Če vam pokažejo, naj ostanete v avtu, ostanite. Če vas usmerijo na potniški vhod, sledite. Dobra priprava ne pomeni, da se obnašamo po svoje, temveč da imamo manj težav znotraj pravil.
Majhna navada, ki spremeni začetek dopusta
Najlepše pri tej trajektni navadi je, da ne stane nič. Ne zahteva aplikacije, posebne opreme ali izkušenj z morjem. Zahteva le nekaj minut dogovora v pristanišču. Sopotniki izstopijo, vzamejo svoje stvari, voznik zapelje na trajekt, parkira brez dodatnega dogajanja v kabini, nato se vsi srečajo na palubi.
Ta majhen premik lahko spremeni razpoloženje. Namesto prerivanja med avtomobili pride miren odhod na palubo. Namesto iskanja torb pride pogled na morje. Namesto nervoze zaradi opraskanih vrat pride občutek, da je dopust končno stekel.
Za voznika je to še posebej pomembno. Pot do trajekta je pogosto že sama po sebi naporna: vročina, kolone, cestnine, navigacija, otroci, parkiranje v pristanišču in pritisk, da je treba ujeti pravi odhod. Če se mu vsaj vkrcanje poenostavi, je prvi del poti prijetnejši za vse.
Dopust se začne z dobrim dogovorom v avtu
Trajekt ni samo prevozno sredstvo. Za mnoge je meja med cesto in otokom, med vsakdanom in dopustom. Prav zato bi bilo škoda, da se prvi spomin začne z nerodnim izstopanjem, stiskanjem med avtomobili in slabo voljo.
Preden zapeljete na trajekt, poglejte kolono in razmere. Če je videti, da bo polno, se ustavite v glavi že nekaj minut prej. Potniki naj izstopijo na varnem mestu, vzamejo naj nujne stvari in se po navodilih osebja vkrcajo peš. Voznik naj ostane z avtomobilom, mirno sledi usmerjevalcem in ne rešuje več pozabljenih torb v zadnjem trenutku.
Na morju so pogosto najpomembnejše prav majhne navade. Pravočasno kupljena vozovnica, pripravljena voda, dokumenti pri roki, miren voznik in sopotniki, ki razumejo, da trajekt ni parkirišče pred trgovino. Če to uredite, bo prvi pogled s palube lepši. In ko se ladja odmakne od obale, bo manj pomembno, kako tesno so avtomobili spodaj, ker boste vi že zgoraj, v senci ali na vetru, z občutkom, da ste se eni najpogostejših poletnih napak elegantno izognili.
