Slovenija je dežela gob. Od avgusta do oktobra so gozdovi polni nabiralcev, ki z noži in košarami iščejo jurčke, lisičke, marele in druge zaklade narave. A poleg užitnih vrst v naših gozdovih raste tudi več sto neužitnih in strupenih gob, ki so lahko izjemno nevarne. Vsako leto zdravniki opozarjajo, da se v bolnišnicah znajde več ljudi zaradi zastrupitev z gobami. Vzrok je skoraj vedno isti – napačna prepoznava.
Mnogi nabiralci prisegajo na »izkušnje« in pravijo, da gobe poznajo že od malih nog. Toda narava se spreminja, pojavljajo se nove vrste, nekatere so si med seboj presenetljivo podobne. Prav zato je danes poznavanje gob pomembnejše kot kdaj koli prej.
Največ zastrupitev povzročajo napačne zamenjave
V Sloveniji je registriranih več kot 3000 vrst gob, med njimi jih je okoli sto strupenih. Večina teh sicer ne povzroči hudih posledic, a nekaj med njimi je lahko usodnih. Najnevarnejše so tiste, ki so si po videzu skoraj identične užitnim vrstam.
Gobarji jih pogosto najdejo na istih rastiščih, imajo podoben vonj, barvo ali obliko klobuka. Ravno zato se zamenjave dogajajo najpogosteje pri začetnikih, a včasih tudi pri tistih, ki so prepričani, da gobe dobro poznajo.
Zelena mušnica – smrtonosna dvojčica
Najbolj znana in tudi najnevarnejša med vsemi je zelena mušnica (Amanita phalloides). Po statistiki je odgovorna za skoraj vse najhujše zastrupitve z gobami v Evropi. Samo en klobuk vsebuje dovolj strupa, da lahko povzroči smrt odrasle osebe.
Zakaj je tako nevarna?
Strup, imenovan amatoksin, napade jetra in ledvice. Znaki zastrupitve se pojavijo šele po desetih urah, ko je že prepozno za učinkovito zdravljenje. Najprej pride do slabosti, bruhanja in bolečin v trebuhu, nato pa se stanje navidezno izboljša – a prav v tem času toksin že uničuje jetrne celice.
S čim jo ljudje zamenjujejo?
Najpogosteje zamenjujejo zeleno mušnico s kukmaki (Agaricus) ali z dežnikovkami, ki so povsem neškodljive. Mladi primerki zelene mušnice imajo bel klobuk in prijeten vonj, kar marsikoga zavede.
Belkasta mušnica – nevarnost tudi v vrtovih
Zelena mušnica ni edina smrtonosna v svoji družini. Belkasta mušnica (Amanita verna) in njena poletna sorodnica Amanita virosa sta prav tako izjemno strupeni.
Rasteta spomladi in poleti, pogosto na robu gozdov ali celo na travnikih. Prepoznamo ju po snežno belem klobuku, belem betu in značilnem obročku pod klobukom.
Zaradi svoje barve ju ljudje pogosto zamenjajo z užitnimi šampinjoni, a razlika je v vonju. Belkasta mušnica diši neprijetno, nekoliko po redkvici ali kloru, medtem ko ima šampinjon prijeten, sladkast vonj.
Rdeča mušnica – lepa, a nevarna
Rdeča mušnica (Amanita muscaria) je ena najbolj prepoznavnih gob, saj se pojavlja v pravljicah, risankah in ilustracijah. Njena živo rdeča barva z belimi pikami daje vtis, da bi lahko bila okras, v resnici pa je zelo strupena.
Vsebuje alkaloide, kot sta muscimol in ibotenska kislina, ki vplivata na živčni sistem. Zastrupitev z rdečo mušnico redko vodi v smrt, a povzroča hude halucinacije, zmedenost in slabost.
Nekateri jo kljub temu še vedno nabirajo, saj obstajajo miti, da je užitna, če jo večkrat prekuhamo. Vendar to ne drži, saj se strupene snovi ne razgradijo popolnoma in lahko ostanejo v mesu gobe.
Satanska goba – past za ljubitelje jurčkov
Med pogostimi zamenjavami je tudi satanska goba (Boletus satanas), ki po videzu spominja na jurčka. Ima mesnat klobuk in debelo bet, kar marsikoga zavede.
Kako jo prepoznati?
Klobuk je sprva belkast, kasneje sivkast, spodnja stran pa ima živo rdeče cevi. Ob prerezu meso hitro postane modrikasto. Vonj je neprijeten, po gnilobi, kar je že prvi znak, da gre za nevarno vrsto.
Čeprav satanska goba redko povzroči smrt, povzroča hude prebavne težave in bruhanje. V nekaterih primerih lahko povzroči poškodbe jeter in ledvic.
Zamenjava z jurčki
Najpogosteje jo zamenjajo z jesenskim jurčkom ali bronastim jurčkom, ki imata podobno obliko in rastišče. Edina zanesljiva razlika je barva spodnje strani klobuka – pri jurčku je rumenkasta, pri satanski pa rdeča.
Panterjeva mušnica – nevarna, čeprav ni smrtonosna
Panterjeva mušnica (Amanita pantherina) raste po vsej Sloveniji, zlasti v listnatih gozdovih. Na prvi pogled je podobna užitni biserni mušnici, kar pogosto povzroči napake.
Klobuk je rjavkast z belimi pikami, spodnji del pa ima značilen obroček in volvo. Strupi v panterjevi mušnici delujejo podobno kot pri rdeči, povzročajo zmedenost, vrtoglavico in halucinacije.
Čeprav večina zastrupitev s panterjevo mušnico ni smrtnih, so simptomi zelo neprijetni in lahko trajajo več dni.
Kostanjeva koprenka – tiha in počasna strupenost
Ena najbolj zahrbtnih gob pri nas je kostanjeva koprenka (Cortinarius orellanus). Raste v listnatih gozdovih, pogosto ob bukvah, in je po videzu podobna užitnim gobam, kot so lisičke ali mraznice.
Strupi v njej so drugačni od tistih pri mušnicah. Delujejo počasneje, pogosto se znaki zastrupitve pojavijo šele po več dneh. Takrat je že prizadeto delovanje ledvic, kar lahko privede do trajnih poškodb ali celo odpovedi organa.
Kostanjeva koprenka ima rjavkast klobuk, na otip suh, z rahlo vlaknasto površino. Mnogi jo nabirajo pomotoma, saj se pojavlja na istih mestih kot užitne vrste.
Obrobljena kučmica – goba z zloveščim imenom
Med manj znanimi, a izjemno nevarnimi gobami, je tudi Obrobljena kučmica (Galerina marginata). Kljub svojemu skromnemu videzu vsebuje enak strup kot zelena mušnica – amatoksin.
Raste na odmrlem lesu, zato jo pogosto zamenjajo z užitno kostanjevko ali štorovko, ki se pojavljata na podobnih mestih. Goba je majhna, rjavkasta in neopazna, a zelo nevarna.
Zaradi svoje neizrazitosti jo mnogi spregledajo in konča v mešanih jedeh, kar ima lahko usodne posledice.
Kako se izogniti napakam pri nabiranju
Nabiranje gob je lahko prijetno in sproščujoče, a mora biti tudi odgovorno. V Sloveniji je z zakonom dovoljeno nabrati največ dva kilograma gob na dan na osebo, vendar zakon ne varuje pred zastrupitvami – zaščiti vas lahko le znanje.
Pet osnovnih pravil varnega gobarjenja
- Nabirajte samo gobe, ki jih stoodstotno poznate
- Ne zaupajte le videzu – nekatere užitne in strupene so skoraj identične
- Gobe nosite v pleteni košari, ne v plastičnih vrečkah
- Če niste prepričani, se obrnite na mikološko društvo ali tržnico, kjer jih pregledajo strokovnjaki
- Ne pokušajte surovih gob in ne zaupajte »domačim trikom« o preizkusu strupenosti
Napačne predstave o gobah so še vedno razširjene
V Sloveniji deluje več mikoloških društev, ki prirejajo razstave in svetovanja. Mikologi opozarjajo, da so napačne predstave o gobah še vedno razširjene. Pogosto se pojavlja mit, da gobe, ki jih jedo živali, niso strupene za ljudi, ali da srebrna žlica potemni v stiku s strupeno gobo. Nobena od teh trditev ne drži.
Zdravniki pravijo, da je vsaka minuta dragocena, če pride do zastrupitve. Če po zaužitju gob pride do slabosti ali bruhanja, je nujno poiskati zdravniško pomoč in s seboj prinesti ostanek zaužitih gob, saj to pomaga pri prepoznavanju strupa.
Zakaj se nevarne gobe še vedno znajdejo na krožnikih?
Eden glavnih razlogov je želja po redkih vrstah. Mnogi želijo najti nekaj, kar drugi ne poznajo. Socialna omrežja in fotografije polnih košar dodatno spodbujajo tekmovalnost, kar vodi do manj preudarnega nabiranja.
Poleg tega se ljudje zanašajo na stare navade in verjamejo, da bodo gobe vedno enake. A narava se spreminja – nekatere vrste rastejo na novih mestih, barve so odvisne od vlage in podlage, zato se zanašanje na videz ne izplača.
Gobe so dar narave, a le, če jih spoštujemo in jih res poznamo.
Gozd je učilnica in opozorilo
Gozd je čudovit prostor, poln skrivnosti, barv in vonjav. Toda med drevesi se skriva tudi nevarnost, če nismo previdni. Pravi gobar ni tisti, ki ima največ gob, ampak tisti, ki zna reči ne, kadar ni prepričan.
V Sloveniji je tradicija gobarjenja del kulture, zato je toliko bolj pomembno, da ohranimo tudi odgovornost do narave in zdravja.
Če se boste naslednjič odpravili v gozd, si vzemite čas. Raje prinesite domov manj gob, a tiste, za katere ste prepričani, da jih poznate. Vse drugo pustite tam, kjer raste – v varnem zavetju gozda.
