Oreh že stoletja velja za mogočno drevo, ki simbolizira samostojnost, dolgoživost in trdnost. Na podeželju so ga pogosto sadili nekoliko stran od hiše, na rob travnika ali sredi dvorišča, kjer je imel dovolj prostora. Stara kmečka modrost pravi, da mora oreh rasti na samem. Ta nasvet danes ni le vprašanje tradicije, temveč ima zelo konkretne in sodobne razloge.
Med najpomembnejšimi je vpliv fitofarmacevtskih pripravkov, ki se uporabljajo v vinogradih ter na pšeničnih in koruznih njivah. Oreh je namreč izjemno občutljiv na določene snovi, ki so v intenzivnem kmetijstvu povsem običajne.
Oreh je občutljivo drevo
Oreh ni nezahtevna rastlina, čeprav se zdi robusten. Njegov koreninski sistem je globok in razvejan, listna masa pa zelo občutljiva na zunanje vplive. Drevo hitro reagira na stres, kar se pokaže v slabši rasti, redkejšem listju in zmanjšanem pridelku.
Posebnost oreha je tudi snov juglon, ki jo izloča v tla in s katero zavira rast nekaterih drugih rastlin. Prav zaradi te lastnosti je pogosto samotar. A čeprav sam vpliva na okolico, je sam zelo ranljiv za vplive iz nje.
Težava škropljenja v vinogradih
Vinogradi sodijo med kulture, kjer se fitofarmacevtski pripravki uporabljajo najpogosteje. Škropljenje proti plesnim, boleznim in škodljivcem je v sezoni redno, pogosto tudi večkrat mesečno. Del teh sredstev ne konča le na trtah, temveč se z vetrom raznaša v okolico.
Listi oreha so široki in nežni, zato hitro absorbirajo delce iz zraka. Posledice se ne pokažejo vedno takoj. Sprva se pojavijo ožigi robov listov, nato rumenenje, sušenje ali prezgodnje odpadanje. Dolgoročno se drevo izčrpava, kar vpliva na količino in kakovost plodov.
Njive, ki niso nedolžne sosede
Tudi pšenične in koruzne njive predstavljajo tveganje. Pri teh kulturah se uporabljajo herbicidi, insekticidi in fungicidi, namenjeni zatiranju plevela in škodljivcev. Velik del teh snovi deluje sistemično in je zasnovan tako, da vpliva na rast rastlin.
Oreh je na določene herbicide posebej občutljiv. Tudi majhne količine, ki pridejo do drevesa po zraku ali prek tal, lahko povzročijo deformacije listov, slabše cvetenje in manjšo rodnost. Škoda se pogosto pokaže šele po več letih, ko drevo kljub dobri oskrbi ne daje pričakovanih rezultatov.
Veter je nevidni prenašalec
Eden največjih problemov je, da se fitofarmacevtski pripravki ne ustavijo na robu parcele. Veter jih raznese precej dlje, kot si večina predstavlja. Tudi če je oreh posajen nekaj deset metrov stran od vinograda ali njive, to pogosto ni dovolj.
Posebej nevarna so spomladanska škropljenja, ko oreh že razvija liste. Takrat je najbolj dovzeten za poškodbe, hkrati pa se vplivi kažejo na celotno rastno sezono.
Zakaj oreh potrebuje prostor zase?
Poleg škropljenja ima oreh še druge razloge, da raste sam. Njegova krošnja je široka, korenine pa zahtevajo veliko prostora. V bližini intenzivno obdelanih površin se pogosto sreča z zbito zemljo, pomanjkanjem mikroorganizmov in spremenjeno strukturo tal.
Na samostojni legi ima več možnosti za naravno ravnovesje. Tla niso obremenjena s kemijo, zrak je čistejši, drevo pa se razvija počasneje, a bolj zdravo. Takšni orehi običajno rodijo manj pogosto, a plodovi so kakovostnejši in drevo živi dlje.
Stara modrost, ki danes dobi nov pomen
Nasvet, da oreha ne sadimo ob vinogradih in njivah, ni nastal po naključju. V preteklosti so ljudje opazovali, da drevesa v bližini intenzivne obdelave hirajo. Danes pa vemo, da je vzrok pogosto v kemijskih sredstvih, ki jih rastlina ne prenese.
Oreh je dolgoročna naložba. Sadi se za desetletja, pogosto za prihodnje generacije. Prav zato je izbira lokacije ključna. Samostojna lega ni razkošje, temveč pogoj, da drevo razvije svojo polno moč in ostane zdravo.
Ko se kmetijstvo sooča z vprašanji trajnosti in vpliva na okolje, oreh znova potrjuje, da narava najbolje uspeva tam, kjer ima dovolj prostora in miru.
