Po velikih neurjih naj bi iz “utrobe Dinare”, votline na območju Hrvaške med krajema Trilj in Vedrine priplavale človeške ribice. Tako je v objavi na Facebooku zapisal Boško K., objava pa je v nekaj urah pritegnila veliko pozornosti. Fotografije in zapisi o domnevno nenavadno dolgih primerkih na območju Dalmatinske Zagore so sprožili vprašanja: ali je to sploh mogoče in kako pogost je tak pojav?
Človeška ribica (Proteus anguinus) je ena najbolj skrivnostnih živali evropskega podzemlja. Živi v kraških jamah in podzemnih vodah, večinoma na območju Dinarskega krasa, ki se razteza čez Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Po obilnih padavinah se lahko zgodi, da podzemne vode poplavijo in živali začasno zanesejo na površje. To je znan, čeprav redek pojav.
Kaj vemo o človeški ribici?
Dolžina, starost in posebnosti
Znanstveniki pravijo, da človeška ribica običajno zraste med 20 in 30 centimetrov. Posamezni primerki so lahko nekoliko daljši, vendar bistvenih odstopanj ni pogosto potrjenih v strokovni literaturi. Gre za izjemno dolgoživo dvoživko. Raziskave kažejo, da lahko živi več desetletij, nekateri podatki omenjajo starost tudi nad 70 let.
Spolno dozori razmeroma pozno, med 12. in 18. letom starosti. Inkubacija jajčec traja približno 140 dni. Njena sposobnost preživetja brez hrane je izjemna. Zaradi počasnega metabolizma lahko brez hranjenja zdrži več let.
Dihanje poteka prek škrg, pljuč in kože, kar je pri dvoživkah redkost v takšni kombinaciji. Najbolj fascinantna lastnost pa je regeneracija. Po poškodbi ali izgubi uda lahko ta znova zraste in ohrani funkcionalnost. Podobno sposobnost imajo tudi nekatere druge dvoživke, na primer močerad in pupki.
Zakaj jih neurja lahko prinesejo na površje?
Kraški sistem je dinamičen
Obilne padavine povzročijo dvig podzemne vode. Kraški rovi in sifoni se napolnijo, tokovi pa lahko organizme odnesejo iz njihovih običajnih habitatov. V takšnih primerih človeške ribice začasno pristanejo v izvirih, potokih ali celo na površini zemlje.
Strokovnjaki za kras opozarjajo, da takšni dogodki niso senzacija, temveč posledica naravnih procesov. Pojav večjega števila osebkov na določenem območju je lahko povezan z izjemnimi vremenskimi razmerami.
Turizem in zaščita vrste
V Sloveniji je Postojnska jama znana po urejeni predstavitvi človeške ribice kot turistične zanimivosti. Gre za strogo nadzorovano okolje, kjer je vrsta zaščitena. Človeška ribica je namreč ogrožena in zakonsko varovana.
Vsako opažanje na površju bi moralo biti prijavljeno pristojnim institucijam. Samovoljno poseganje v habitat ali premikanje živali lahko povzroči nepopravljivo škodo.
Objava na družbenih omrežjih je sicer pritegnila pozornost tudi zaradi primerjav, da naj bi jih bilo “na prikolice freze”, vendar takšne trditve zahtevajo previdnost. Brez strokovne potrditve je težko oceniti dejansko številčnost ali izjemne dimenzije posameznih osebkov.
Redkost, ki zahteva odgovornost
Človeška ribica ostaja simbol krhkosti kraškega sveta. Njena prisotnost kaže na čisto podzemno vodo in stabilen ekosistem. Pojav na površju je zanimiv, a hkrati opozorilo, kako tesno so podzemni sistemi povezani z vremenskimi spremembami.
V času podnebnih ekstremov bodo takšni dogodki morda pogostejši. Prav zato je pomembno, da informacije preverjamo pri strokovnjakih in se izogibamo senzacionalizmu. Narava ponuja čudeže, a zahteva spoštovanje.
