Stvari, ki jih današnji otroci ne bodo nikoli razumeli. A smo jih nekoč imeli vsi

Današnje generacije odraščajo z digitalno pismenostjo, ki se začne že v prvih letih. Tablice, pametni telefoni, brezžični internet in vsebine na zahtevo so postale vsakdanjik. Vse to pa pomeni, da se številne drobne podrobnosti otroštva, ki so bile še pred dvema desetletjema nekaj samoumevnega, danes zdijo kot ostanki iz drugega sveta. Marsikaj, kar smo nekoč uporabljali vsak dan, je danes pozabljeno ali nepojmljivo otrokom, ki ne poznajo sveta brez aplikacij in elektronskih pomočnikov.

Stvari, ki smo jih imeli vsi - a jih današnja mladina ne razume
Stvari, ki smo jih imeli vsi – a jih današnja mladina ne razume

Svet brez interneta, a poln čudežev

Nekateri predmeti in navade so se izgubili v času, a v spominu generacij, rojenih pred letom 2000, ostajajo kot dragocen mozaik preteklosti. In prav ti predmeti razkrivajo, kako zelo se je naš svet spremenil.

Telefonska govorilnica

Mesto, kjer so nastajali zmenki in odpovedi

Telefonske govorilnice so nekoč stale skoraj na vsakem vogalu. Če si želel poklicati domov, v šolo ali prijatelja, si potreboval telefonsko kartico ali drobiž. Znotraj kabine, obdane s steklom, si govoril v miru – razen če je nekdo potrpežljivo čakal svojo vrsto pred tabo.

Otrokom danes se zdi ideja, da moraš hoditi do naprave, da bi lahko poklical, naravnost smešna. Toda govorilnica je bila prostor dogovorov, tolažbe in pogovorov, ki so nosili težo pomembnih trenutkov.

Pisanje pisem in razglednic

Komunikacija s čakanjem in čustvi

Če si hotel nekomu sporočiti, da ga imaš rad, si moral sedeti za mizo, vzeti list papirja, pisalo in si vzeti čas. Nato si moral razmisliti, kam boš to pismo odnesel – na pošto ali v rumen poštni nabiralnik.

Razglednice z morja so bile klasika. “Pozdrav s Paga!” ali “Lepo nam je!” so bile fraze, ki so jih pisali otroci svojim staršem, staršem otrokom, prijatelji prijateljem. In potem si čakal. Dneve. Teden ali dva. Da pride odgovor.

VHS kaseta in previjanje traku

Zabava, ki ni bila nikoli takoj na voljo

VHS kasete so imele poseben čar. Najprej si moral posnetek najti v videoteki, ga prenesti domov, nato pa upati, da je trak navit na pravo mesto. Če ni bil, si moral previti – naprej ali nazaj. Včasih dobesedno pet minut, da si ujel začetek risanke ali filma.

In če si hotel pogledati film znova, si moral ponovno previti celoten trak. Danes otroci samo kliknejo na ikono, izberejo čas in pritisnejo play. Včasih pa smo morali razmišljati vnaprej.

Naprave z žico in tipkami

Stacionarni telefon, televizor brez daljinca in radio z vrtljivim koleščkom

Stacionarni telefoni so imeli svoj prostor v stanovanju – pogosto v dnevni sobi ali na hodniku. Nihče ni vedel, kdo kliče, dokler se nisi oglasil. In pogovori so bili javni. Televizorji brez daljinca so zahtevali, da vstaneš in fizično zamenjaš kanal. Radio si iskal ročno, z vrtljivim gumbom, ki je škripal in preskakoval postaje.

Ti predmeti so otroke učili potrpežljivosti, zbranosti in telesne aktivnosti med gledanjem televizije. Danes so ti gibi nadomeščeni s pritiskom prsta na zaslon.

Enciklopedija in iskanje podatkov

Znanje ni bilo oddaljeno eno iskanje stran

Pred spletnimi iskalniki smo odgovore iskali v knjigah. Enciklopedija v več zvezkih, slovarji, leksikoni – vse to je bilo nepogrešljivo v vsaki gospodinjski omari ali knjižni polici.

Pisanje referata je pomenilo iskanje po kazalu, odpiranje več knjig, zapisovanje z roko in razumevanje prebranega. Ni bilo možnosti za “kopiraj–prilepi”. Bilo je počasneje, a v marsičem globlje.

Igra brez baterij in zaslonov

Gumitvist, ristanc, frnikole in čik pogovori

Igra na prostem je vključevala telesno gibanje, iznajdljivost in pogosto tudi doma narejene pripomočke. Gumitvist je bil trak elastične vrvice, ki je povezoval dve prijateljici, medtem ko je tretja poskakovala. Ristanc je zahteval kredo in kamenček. Frnikole so bile valuta prestiža.

Otroci so se učili pravil, spoštovanja dogovorov in samoregulacije – brez nadzora staršev ali opozorilnih obvestil.

Čakanje na svojo najljubšo pesem

Radijska želja ni bila hipna

Če si želel slišati najljubšo pesem, si čakal. Na radiu. Upal si, da jo bodo zavrteli. In če si jo hotel posneti na kaseto, si moral biti pripravljen. Prsti na “REC”, ušesa pri zvočniku. Včasih si posnel tudi del govora radijskega voditelja, a ni bilo pomembno – imel si svojo pesem.

Danes je vsa glasba oddaljena en klik. A nekoč je vsaka pesem pomenila več, ker si jo moral uloviti.

Spomini, ki jih ni mogoče shraniti v oblak

Neposrednost preteklosti in vrednost časa

Vsa ta doživetja in predmeti imajo skupno točko: bili so del telesnega sveta. Bili so otipljivi, počasnejši, a bolj prisotni. Otroci so se učili čakanja, potrpežljivosti, medsebojnega sodelovanja in vrednosti prostega časa. Ni bilo nadzora staršev z aplikacijo. Bili smo zunaj, ob uri prišli domov in verjeli, da bo vse v redu.

In čeprav današnja tehnologija ponuja nešteto prednosti, obstaja nekaj v preprostem spominu na pogovor iz govorilnice, igro s frnikolami in presenečenje ob ročno napisanem pismu, kar današnji otroci verjetno ne bodo nikoli izkusili.

Morda bi vas zanimalo tudi

Vse za moj dan
Pregled zasebnosti

Spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo kar najboljšo uporabniško izkušnjo. Podatki o piškotkih so shranjeni v vašem brskalniku in omogočajo funkcije, kot so prepoznavanje ob ponovnem obisku naše spletne strani ter pomoč naši ekipi pri razumevanju, kateri deli spletne strani so vam najbolj zanimivi in uporabni.