Pisanje dnevnika ni bilo nikoli nekaj, kar bi povezovala z odraslostjo. Spominjalo me je na šolske klopi, na pisanje src in začetnic s kulijem po zvezku. A potem je prišlo obdobje, ko sem se v lastnih mislih izgubila bolj, kot sem bila pripravljena priznati. Med brskanjem po starih beležkah sem našla zapiske iz časa, ko sem še pisala. Spontano sem kupila prazen zvezek in začela. Danes ne mine dan brez vsaj nekaj vrstic. Ne zato, ker bi morala. Zato, ker mi pisanje odpira prostor, v katerem sem lahko iskrena brez filtrov.
Prvi korak je bil čuden, a nujen
Težko je pisati sebi, če si vajen pisati za druge
Na začetku sem se ob pisanju počutila nenavadno. Kaj sploh napišem? Komu pišem? Kaj sploh pomeni imeti dnevnik? Moja prva zapisana vrstica se je začela z »Ne vem, kaj delam, ampak…« In prav ta stavek je bil začetek iskrenosti. Dnevnik ni bil pisan za bralca. Bil je prostor za misli, ki jih drugam nisem znala dati.
Nihče ne ocenjuje, nihče ne pričakuje
Za razliko od pogovorov ali objav na družbenih omrežjih je bil dnevnik edini prostor brez pričakovanj. Lahko sem bila jezna, zmedena, navdušena ali utrujena – in vse je bilo sprejeto. To me je osvobodilo. Ni bilo pomembno, če sem pisala nesmiselno ali z napakami. Pomembno je bilo le, da sem pisala.
Kako mi pisanje pomaga razjasniti misli
Papir sprejme, kar glava ne zmore urediti
Zapisane misli delujejo drugače kot tiste, ki ostanejo v glavi. Ko nekaj napišem, se s tem začne proces razumevanja. Stavki, ki so se mi v mislih zdeli zapleteni, na papirju pogosto razpadejo v osnovne občutke – strah, veselje, negotovost, hvaležnost. Vse postane bolj jasno, ker ne beži več.
Učim se opazovati brez presojanja
Ena od pomembnejših sprememb, ki jo je dnevnik prinesel, je sposobnost opazovanja. Ko vsak dan zapišem, kako sem se počutila in kaj se je zgodilo, se učim razlikovati med dejstvi in interpretacijami. To zmanjšuje občutek kaosa in me približa sebi.
Majhne vsakdanje zmage, ki bi jih sicer pozabila
V dnevniku ostane vse, kar življenje prehitro preskoči
Včasih se mi zdi, da mi dnevi uhajajo. Komaj se zavem ponedeljka, že je petek. Zapisovanje dogodkov, misli in opažanj mi pomaga zgraditi občutek kontinuitete. Vidim, kaj sem dosegla, kako sem se spremenila, kaj sem že preživela. Dnevnik je spomin, ki ne pozabi.
Drobne reči dobijo svoj prostor
Pisanje mi omogoča, da zabeležim tudi tisto, kar bi se sicer izgubilo – pogled na roso na oknu, kratek pogovor s prodajalko, nasmeh mimoidočega. Te drobnosti na papirju pridobijo težo in barvo. Pomagajo mi opaziti lepoto tudi v najbolj običajnem dnevu.
Dnevnik kot varno zavetje pred zunanjim hrupom
V svetu, kjer vsi govorijo, mi dnevnik omogoča poslušati
Družbena omrežja, novice, obveznosti – vse to ustvarja stalno zunanjo dinamiko. Dnevnik je moj prostor tišine. V njem ni primerjav, ni tekmovanja, ni prepričevanja. Samo jaz in prazna stran. Tak prostor danes redko obstaja, a je ključen za ohranjanje notranjega miru.
Pišem brez potrebe po odzivu
Ena največjih osvoboditev pri pisanju dnevnika je, da ne pričakujem odgovora. Ne iščem potrditve, ne potrebujem odziva. To je redkost v vsakdanji komunikaciji, kjer pogosto pišemo ali govorimo, da bi bili slišani. Dnevnik je prostor, kjer mi je dovolj, da se slišim sama.
Uporabljam ga kot orodje za odločanje
Pisanje mi pomaga videti vzorce
Ko sem imela težave pri odločanju, sem začela v dnevnik zapisovati svoje dileme. Ne pričakujem, da bo papir ponudil rešitev, a me sam proces pisanja vodi do tega, da lažje prepoznam, kaj me zares skrbi in kaj si želim. Včasih šele po nekaj dneh zaporednih zapisov postane jasno, kaj v resnici čutim.
Pregled nazaj pokaže, kam vodijo odločitve
Pregledovanje preteklih zapisov mi pomaga razumeti, kako sem prišla do določene točke. Vidim, kje sem bila odločna, kje sem omahovala, kaj me je veselilo ali obremenjevalo. Dnevnik tako postane ogledalo mojih notranjih procesov, ki jih sicer ne bi znala ubesediti.
Pisanje je praksa, ki ne rabi cilja
Ne pišem zato, da bi izdala knjigo
Veliko ljudi se ne loti pisanja dnevnika, ker menijo, da nimajo kaj povedati. A namen ni v tem, da bi nastalo literarno delo. Namen je, da ustvarimo prostor, v katerem lahko preprosto obstajamo. Nobena vrstica ni izgubljena, če je napisana iskreno.
Vsak dan je drugačen, a vsak nekaj prinese
Včasih napišem stran, včasih le en stavek. Včasih zapišem seznam, drugič vprašanje. Vse to je dnevnik. Vse šteje. Pisanje mi je postalo navada, ki ni nikoli prisila. Je ritual, ki dan zaključi ali začne z mislijo, da sem si vzela trenutek samo zase.
