Podatki o nebotičnikih vedno znova presenetijo. Na Kitajskem jih danes stoji več kot 4100. V Hongkongu 564. V New Yorku 317. Številke niso le arhitekturna zanimivost, temveč odsev urbanih strategij, demografskih pritiskov in različnih predstav o tem, kako naj mesta rastejo. Primerjava s španskim Benidormom, o katerem smo že pisali, pa razkrije še nekaj več: višina ni vedno simbol prestiža, včasih je zgolj odgovor na omejen prostor.
Kitajska je laboratorij vertikalnega mesta
Kitajska je v zadnjih treh desetletjih doživela urbanizacijo v merilu, ki ga zgodovina skoraj ne pozna. Milijoni ljudi so se preselili iz podeželja v mesta, ki so morala v zelo kratkem času zagotoviti stanovanja, pisarne in infrastrukturo. Gradnja v višino se je izkazala za najhitrejšo rešitev.
Nebotičniki na Kitajskem niso le v Pekingu ali Šanghaju. Razpršeni so po desetih in več milijonskih mestih, ki jih v Evropi skoraj ne poznamo. Stolpnice tam niso luksuz, temveč osnovna urbana enota.
V številnih primerih gre za povsem povprečna stanovanja, zgrajena serijsko, brez simbolne arhitekturne ambicije, a z jasnim ciljem: čim več ljudi na čim manj prostora.
Hongkong in logika omejenega prostora
Hongkong je poseben primer. Z 564 nebotičniki velja za eno najbolj vertikalnih mest na svetu. Razlog ni le gospodarska moč, temveč predvsem geografija. Mesto je stisnjeno med morje in hribe, razpoložljive ravnine je malo, povpraševanje po prostoru pa izjemno.
Višina je v Hongkongu nuja, ne razkazovanje. Stolpnice stojijo izjemno blizu druga drugi, urbanistična gostota pa ustvarja občutek mesta, ki živi navzgor. Ta model prinaša učinkovitost, a tudi izzive, od pomanjkanja zelenih površin do socialne razslojenosti po nadstropjih.
New York kot simbol in izjema
New York ima 317 nebotičnikov, kar je v primerjavi s Kitajsko precej manj, a njihov simbolni pomen je večji. Nebotičniki tam niso odgovor na stanovanjsko stisko v istem obsegu, temveč izraz zgodovinske ambicije, kapitala in prepoznavnosti.
Newyorška višina je selektivna. Osredotočena je na Manhattan in poslovna središča. Mesto se je sicer širilo tudi vodoravno, kar kaže drugačen urbanistični razvoj kot v azijskih megamestih.
Benidorm, evropska izjema ob morju
Benidorm na španski obali Costa Blanca pogosto preseneti v evropskih primerjavah. Čeprav je relativno majhno mesto, ima izjemno gostoto visokih stavb. Razlog je turizem. Namesto širjenja ob obali so se odločili za gradnjo v višino, s čimer so ohranili več prostega prostora in plaž.
Benidorm je dokaz, da višina ni nujno povezana z milijonskimi prebivalstvi ali finančnimi središči. Gre za zavestno urbanistično odločitev, ki je v Evropi redka, a funkcionalna.
Višina je ogledalo družbe
Število nebotičnikov ni tekmovanje, temveč posledica okoliščin. Kitajska gradi, ker mora. Hongkong, ker nima izbire. New York, ker želi simbol. Benidorm, ker je našel praktično rešitev. Evropa kot celota ostaja zadržana, saj daje prednost zgodovinski krajini in nižjim silhuetam. Vprašanje prihodnosti ni, kdo bo zgradil najvišje, temveč kdo bo znal višino povezati z kakovostjo bivanja. Prav tu se bodo razlike med mesti še bolj poglobile.
