Starši pogosto iščejo velike dokaze, da otrok dobro odrašča. Opazujejo šolski uspeh, samozavest, vedenje med vrstniki, odzive na poraz in sposobnost, da se znajde v novih okoliščinah. A eden najpomembnejših znakov čustvene zrelosti je lahko precej bolj tih. Pojavi se v navadnem stavku, ko otrok reče: “Jezen sem“, “Strah me je“, “Razočaran sem” ali “Danes sem bil ponosen nase.“
Takšni stavki niso samo ljubki trenutki iz družinskega življenja. Pomenijo, da otrok razvija čustveni besednjak in se uči razumeti svoj notranji svet. Psihologi to pogosto povezujejo s čustveno inteligenco, sposobnostjo prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja čustev ter občutljivostjo za čustva drugih ljudi. Otroci, ki znajo čustva poimenovati, jih lažje obvladujejo. Tisti, ki jih ne znajo opisati, jih pogosteje pokažejo z izbruhom, umikom, jokom ali trmo.
Čustveno inteligenten otrok ne skriva nujno jeze
Marsikdo si čustveno inteligentnega otroka predstavlja kot mirnega, vljudnega in vedno prijaznega. Resničnost je drugačna. Čustveno zrel otrok ni tisti, ki nikoli ni jezen, žalosten ali ljubosumen. Pomembnejše je, ali zna svoje občutke prepoznati in jih vsaj približno izraziti z besedami.
Otrok, ki reče, da ga je nekaj prizadelo, že naredi velik korak. Namesto da bi čustvo samo izbruhnilo skozi vedenje, ga postavi v besede. To ne pomeni, da se bo takoj pomiril ali da ne bo potreboval pomoči odraslega. Pomeni pa, da ima začetek notranjega zemljevida.
Imenovanje čustev zmanjša zmedo
Otroci pogosto čutijo več stvari hkrati. Po prepiru s prijateljem so lahko jezni, žalostni, osramočeni in prestrašeni, da bodo ostali sami. Če znajo povedati samo, da so “slabe volje“, je čustvo nejasno in težje obvladljivo. Če pa začnejo razlikovati med jezo, žalostjo in strahom, lažje razumejo, kaj se jim dogaja.
Pri tem ima veliko vlogo odrasli. Starš, učitelj ali stari starš lahko otroku pomaga z mirnim stavkom: “Vidim, da si razočaran, ker se igra ni izšla po tvoje.” Tak stavek ne razvaja otroka in ne opravičuje slabega vedenja. Pomaga mu povezati občutek z besedo.
Otroci se čustvenega jezika učijo doma
Čustvena inteligenca ni nekaj, kar se pojavi samo od sebe. Deloma je povezana z značajem, močno pa jo oblikuje okolje. Družina, v kateri se o čustvih govori brez posmeha, daje otroku pomembno orodje za življenje.
Če otrok sliši odrasle, ki znajo mirno reči, da so utrujeni, zaskrbljeni, veseli ali razočarani, se nauči, da čustva niso nekaj sramotnega. Če pa so čustva doma ves čas potisnjena ob stran ali označena kot neumnost, bo otrok težje razvil besede zanje.
Ni treba spraševati samo: kaj je narobe
Vprašanje “kaj je narobe” je pogosto preširoko. Otrok nanj včasih ne zna odgovoriti. Bolje delujejo bolj konkretna vprašanja: “Si jezen, ker ti ni uspelo?”, “Te je bilo strah?”, “Si žalosten, ker te niso povabili?” Takšna vprašanja niso zasliševanje, ampak ponujanje besed.
Sčasoma jih otrok začne uporabljati sam. Najprej nerodno, pozneje bolj natančno. To je eden glavnih znakov, da se čustvena inteligenca razvija v pravo smer.
Besede pomagajo tudi pri stresu
Poimenovanje čustev ni samo lepo vzgojno načelo. Ima tudi praktično vrednost. Otrok, ki zna povedati, kaj se dogaja v njem, se pogosto hitreje umiri. Beseda čustvo nekoliko oddalji od telesne napetosti. Jeza ni več samo kričanje, ampak nekaj, kar je mogoče opisati. Strah ni več samo stiskanje v trebuhu, ampak občutek, o katerem se da govoriti.
To je pomembno pri šoli, športu, nastopih, družinskih spremembah in sporih med prijatelji. Otrok, ki zna reči, da ga je strah testa, potrebuje drugačno pomoč kot otrok, ki samo joka ali se razjezi. Besede odraslim omogočijo boljši odziv.
Čustva niso ukaz, ampak sporočilo
Otroka je dobro učiti, da so čustva dovoljena, vedenje pa ima meje. Lahko je jezen, ne sme pa udariti. Lahko je ljubosumen, ne sme pa uničiti tuje stvari. Lahko je žalosten, ne sme pa poniževati drugih. Čustveno inteligenten otrok se uči prav tega razlikovanja.
>>> Deset stvari, ki jih starši nikoli ne bi smeli deliti z otroki
Starši lahko začnejo z vsakodnevnimi trenutki
Za razvoj čustvenega besednjaka niso potrebne dolge razlage. Priložnosti so v običajnem dnevu. Po šoli, med večerjo, po prepiru med sorojenci, pred spanjem ali po ogledu risanke. Namesto moraliziranja pomaga kratek pogovor: “Kaj misliš, kako se je počutil?“, “Kaj bi ti naredil?“, “Kateri občutek je bil najmočnejši?“
Pomembno je, da starši ne popravljajo vsakega odgovora. Otrok se uči z občutkom varnosti. Če pove, da je jezen, mu ni treba takoj dokazovati, da nima razloga za jezo. Najprej potrebuje priznanje občutka, šele nato pogovor o ravnanju.
Tihi znak, ki pove več kot popolno vedenje
Otrok, ki zna poimenovati čustva, ima dragoceno prednost. Lažje se pogovarja, lažje prosi za pomoč, lažje razume druge in manj pogosto ostane ujet v občutku, ki ga ne zna razložiti. To ne pomeni, da bo vedno miren ali da ne bo imel težkih obdobij. Pomeni pa, da ima orodje, ki ga bo uporabljal vse življenje.
Staršem se zato splača poslušati drobne stavke. “Sram me je bilo.” “Bil sem ljubosumen.” “Vesela sem bila, ker me je pohvalila.” V takšnih izjavah se skriva več kot trenutni opis dneva. Skrivajo se zametki samoregulacije, empatije in notranje moči.
Čustvena inteligenca se ne meri samo po tem, kako otrok deluje navzven. Vidi se tudi v tem, ali zna najti besedo za tisto, kar se dogaja v njem. In prav ta navada je ena najlepših popotnic za odraščanje.
