V jesenskih mesecih slovenski gozdovi oživijo. Med zelenjem listov in vonjem po vlažni zemlji se pojavijo gobe, zaradi katerih se že ob prvem jutranjem svitu proti gozdu odpravijo cele družine, pari in samotarski ljubitelji narave. Nabiranje gob je pri nas skorajda nacionalni šport, a le redki vedo, da ga urejajo natančna pravila. Koliko gob lahko dejansko nabere posameznik, ni le stvar dobre volje, temveč zakonodaje, ki določa meje med spoštovanjem narave in lastnimi košarami.
Pravila, ki ščitijo naravo in gozd
Slovenija je ena redkih držav, kjer je nabiranje gob dovoljeno vsem obiskovalcem gozda, ne glede na lastništvo zemljišča. Vendar to ni neomejena pravica. Pravilnik o varstvu gozdov določa, da je dovoljeno nabrati največ dva kilograma gob na osebo na dan. Ta omejitev velja za vse vrste gob skupaj, ne glede na to, ali gre za jurčke, lisičke, marele ali redkejše vrste.
Namen omejitve ni kaznovanje nabiralcev, temveč zaščita naravnega ravnovesja. Gobe niso le poslastica na krožniku, ampak pomemben del gozdnega ekosistema. Sodelujejo pri razgradnji organskih snovi in pomagajo drevesom pri črpanju hranil. Preveliko nabiranje bi porušilo ta občutljiv sistem, zato so količinske omejitve nujne.
Dva kilograma – manj, kot se zdi
Marsikdo ob tem pomisli, da sta dva kilograma premalo. V praksi pa ta količina pogosto zadostuje za več obrokov. Jurček na primer hitro doseže težo dvesto gramov ali več, kar pomeni, da košara s približno desetimi večjimi gobami že doseže dovoljeno mejo.
Tudi lisičke, ki so lažje, hitro napolnijo posodo, če jih nabiramo premišljeno in izbiramo le večje primerke. V praksi se omejitev pokaže kot razumna – omogoča, da se gobe ohranijo za naslednje dni in druge obiskovalce.
Kdo lahko nabira gobe?
Vsak obiskovalec gozda lahko nabira gobe, če spoštuje zakon. To velja tudi za tujce, ki so v Sloveniji kot turisti. Pomembno pa je, da se nabiranje opravlja ročno in brez orodja, ki bi poškodovalo micelij, torej podzemni del gobe, iz katerega vsako leto zrastejo novi trosnjaki.
Gobe se ne smejo izkopavati z noži, lopatkami ali grabljicami. Pravilno jih je odrezati pri tleh ali nežno izpuliti, nato pa zapreti luknjo, ki ostane. Na ta način micelij ostane zaščiten pred izsušitvijo.
Kje je nabiranje prepovedano?
Čeprav je večina slovenskih gozdov odprta za obiskovalce, obstajajo izjeme. Nabiranje gob ni dovoljeno v zavarovanih območjih, naravnih rezervatih in na mestih, kjer so postavljene opozorilne table. Prav tako ni dovoljeno v vojaških območjih in neposredno ob cestah, kjer bi lahko ogrožali promet.
V nekaterih občinah, na primer v Triglavskem narodnem parku, veljajo še strožja pravila. Tam je količinska meja pogosto nižja – največ en kilogram na osebo na dan – ali pa je nabiranje v določenih delih povsem prepovedano.
Kazni za prekrške
Inšpektorat za gozdarstvo redno nadzira spoštovanje pravil. Kazni za prekomerno nabiranje niso simbolične. Posameznik, ki preseže dovoljeno količino ali nabira gobe na prepovedanem območju, lahko prejme globo od 200 do 400 evrov.
Čeprav se zdi to veliko, ima namen predvsem preventivo. Kazni niso pogoste, a služijo kot opomin, da gozd ni neomejen vir. Večina gobarjev pravila spoštuje, saj se zaveda, da preobilno nabiranje škoduje naravi in zmanjšuje pridelek v prihodnjih letih.
Kaj narediti, če najdete redko ali zaščiteno gobo?
Slovenija ima več kot tri tisoč vrst gob, a le del med njimi je užiten. Nekatere vrste so zaščitene in jih ni dovoljeno nabirati. Mednje sodijo denimo nekatere vrste mušnic, trobentic in redke vrste polževk. Če se znajdete ob takšni gobi, jo je najbolje pustiti nedotaknjeno.
Zanimivo je, da je po zakonu kaznivo ne le odnašanje zaščitenih vrst, temveč tudi njihovo uničevanje. Zato velja pravilo, da se gob, ki jih ne poznamo, ne dotikamo po nepotrebnem. Fotografija v naravi je lepši spomin kot polna košara neznanih primerkov.
Gozd je skupen prostor
Vsak obiskovalec gozda, naj bo gobar, sprehajalec ali kolesar, vstopa v občutljiv prostor. Gobe, ki jih naberemo, so darilo tega prostora, zato je prav, da se do njega vedemo spoštljivo. V praksi to pomeni, da ne lomimo vej, ne odmetavamo odpadkov in ne puščamo sledov, kjer hodimo.
Čeprav so slovenski gozdovi prosti za obisk, jih ne gre jemati za samoumevne. Gozdarji skrbijo za njihovo ohranjenost, obiskovalci pa s svojim ravnanjem odločajo, ali bo to darilo narave ostalo tudi za prihodnje generacije.
Kako se gobe pravilno nabira?
Izkušen gobar ve, da ni vseeno, kako se nabira. Gobe se nikoli ne meče v zaprte plastične vrečke, saj se tam hitro zadušijo in razpadejo. Najboljša izbira je zračna košara, v kateri lahko trosi padejo nazaj v gozd.
Prav to je naravni način razmnoževanja gob. Ko hodimo po gozdu, gobe v košari sproti trosijo in tako omogočajo, da se naslednje leto pojavijo nove. Vsak nabiralec tako nehote sodeluje pri širjenju vrste, če le uporablja pravi pripomoček.
Gozdni bonton
Poleg uradnih pravil obstaja še tihi bonton, ki ga spoštujejo pravi ljubitelji gob. Medsebojno si ne hodijo v zelje, kot pravijo po ljudsko. Če kdo že nabira v določenem delu gozda, je spoštljivo, da se mu ne približamo.
Tudi deljenje informacij o “svojih mestih” je stvar zaupanja. V gobarskem svetu se skrivnosti ne razkrivajo zlahka. Vendar to ni le tekmovalnost, temveč način, da se gozd ohrani in da ljudje ostanejo odgovorni do narave.
Dva kilograma – pravilo, ki ohranja ravnovesje
Čeprav se omejitev morda zdi stroga, je namen jasen. Gozd mora dihati. V naravi vse deluje v ciklih. Kar pustimo danes, nas čaka jutri. Dva kilograma gob pomenita, da bo micelij ostal nepoškodovan, da bodo trosi imeli čas dozoreti in da bo naslednja sezona spet rodovitna.
Tako se ohranja tradicija, ki ni le kulinarična, temveč tudi kulturna. Gobe so del slovenskega značaja, jeseni skorajda postanejo skupni jezik med ljudmi. Ravno zato je prav, da spoštujemo pravila, ki zagotavljajo, da bo ta jezik še dolgo živel.
Gozd nas uči potrpežljivosti
Nabiranje gob ni tekmovanje. Včasih se vračamo praznih rok, drugič s polno košaro. A prav v tem je čar. Vsaka sezona je drugačna, vsak dan v gozdu prinese novo izkušnjo. Tisti, ki razumejo naravo, vedo, da se ji ne da ukazovati – le slediti ji je treba.
Spoštovanje pravil, kot je omejitev dveh kilogramov, ni le zahteva, temveč znak zrelosti. Narava nagrajuje tiste, ki jo razumejo in ne tiste, ki jo izkoriščajo.
