Na videz popolni, okus pa razočaranje. Češnjevi paradižniki so ena redkih vrtnin, ki jih kupujemo vse leto. Včasih so sladki, mesnati in skoraj medeno aromatični, drugič vodeni in brez pravega značaja. Razlika ni naključna. Odvisna je od sorte, načina pridelave, zrelosti ob obiranju in celo od tega, kako dolgo so potovali do trgovske police.
Kot prehranski svetovalci pogosto opozarjajo, težava ni v tem, da paradižniki “niso več kot nekoč”, temveč v tem, da ne poznamo osnovnih znakov kakovosti. Prava izbira lahko pomeni razliko med dolgočasno solato in krožnikom, ki navduši že z enim grižljajem.
Katere sorte so običajno najslajše?
Ime sorte je pomembnejše od napisa “češnjevi”
Če je na embalaži navedeno ime sorte, je to dober znak. Proizvajalci, ki ponosno izpostavijo sorto, običajno stavijo na okus.
Med najbolj cenjenimi so:
- Datterino – podolgovat, zelo mesnat, z malo kisline. Pogosto velja za eno najslajših sort.
- Piccadilly – nekoliko večji, z dobrim ravnovesjem med sladkobo in svežino.
- Vine cherry ali paradižniki na vejici – dalj časa zorijo na rastlini, zato ohranijo več arome.
Rumene in oranžne sorte so praviloma manj kisle in blažjega okusa, čeprav so lahko tudi bolj vodene, če so bile obrane prezgodaj.
Splošno pravilo je preprosto: manjši in bolj mesnat paradižnik ima več možnosti, da bo sladek. Veliki, popolnoma okrogli primerki so pogosto vzgojeni predvsem za obstojnost in lep videz.
Kako v trgovini prepoznati dober češnjev paradižnik?
Trije hitri testi
Prvi je vonj. Dober paradižnik diši že skozi embalažo, posebej ob peclju. Če vonja skoraj ni, tudi okus verjetno ne bo izrazit.
Drugi je tekstura. Idealni so čvrsti, a elastični na dotik. Pretrdi pomenijo, da so bili obrani prezgodaj, mehki in gobasti pa lahko kažejo na prezrelost ali slabo skladiščenje.
Tretji dejavnik je poreklo. Lokalna pridelava v sezoni ima skoraj vedno prednost. Paradižniki, ki so prepotovali tisoče kilometrov, so pogosto obrani nezreli, da preživijo transport.
Zakaj zunaj sezone pogosto razočarajo?
Pozimi večina češnjevih paradižnikov prihaja iz rastlinjakov ali uvoza. Da bi zdržali dolgo pot in skladiščenje, jih obirajo pred polno zrelostjo. Takšni plodovi nimajo dovolj časa za razvoj naravnih sladkorjev.
Rezultat je tanjša lupina, več vode in manj izrazita aroma. To ne pomeni, da so slabi ali nezdravi, le okus ni tak, kot ga pričakujemo.
V hladnejših mesecih je smiselno izbrati manjše, temnejše sorte ali izdelke z jasno navedenim proizvajalcem.
Kako iz njih izvleči največ okusa?
Češnjeve paradižnike ne shranjujte v hladilniku, če jih boste jedli sveže. Nizka temperatura zmanjšuje aromo in sladkobo. Hranite jih pri sobni temperaturi in porabite v nekaj dneh.
Če okus ni izrazit, pomaga pečenje. Kratka toplotna obdelava v pečici koncentrira sladkorje in poudari naravno sladkobo. Tudi povprečni primerki lahko postanejo polni okusa.
Izbira sladkih češnjevih paradižnikov ni naključje, temveč znanje. Naslednjič v trgovini si vzemite minuto več. Vonj, tekstura in sorta povedo skoraj vse. Razlika med vodeno razočaranjem in sladkim presenečenjem je pogosto vidna že na prvi pogled.
