V Posavju so začetki julija za marsikoga še vedno čas tišine, spomina in neizrečenih vprašanj. Mineva 18 let od tragedije pri Blanci, ki se je v slovensko zgodovino zapisala kot najhujša nesreča na vodi. Dogodek ni pretresel le Sevnice, Krškega in širšega Posavja, temveč vso državo. Za številne družine pa ni nikoli postal zgolj del arhiva, temveč rana, ki jo čas sicer prekrije, ne pa izbriše.
Tistega dne ni šlo za običajen izlet in tudi ne za nepomembno lokalno prireditev. Šlo je za simbolni spust po Savi, za zadnje slovo od reke pred dokončno ureditvijo območja zaradi hidroelektrarne Blanca. Prav zato se je dogodek pozneje v kolektivnem spominu prijel pod imenom Zadnji spust po Savi. Kar je bilo zamišljeno kot družaben in spominski trenutek, se je 3. julija 2008 končalo v eni najtemnejših zgodb sodobne Slovenije. Na spustu se je udeležilo 31 ljudi, umrlo jih je 13.
Dan, ki se je začel skoraj slovesno, končal pa v nepredstavljivi tragediji
Dogodek je bil tesno povezan z gradnjo hidroelektrarne Blanca. Udeleženci so si želeli še zadnjič ogledati rečno dolino in del Save, kakršen je bil pred zajezitvijo. V sončnem popoldnevu so se zbrani na vodo podali v več kanujih, spremljal jih je tudi gasilski čoln. Težave so se začele že zgodaj, ko se je eden od kanujev zaletel v steber mostu na Radni, a so pot nato nadaljevali. Najusodnejši del je sledil pri prelivnih poljih hidroelektrarne, kjer sta se dva čolna prevrnila in potopila.
V nekaj minutah se je izlet spremenil v boj za življenje
Takšne nesreče imajo posebno težo prav zato, ker se vse zgodi (in zlomi) zelo hitro. Nekaj trenutkov prej gre za skupinsko doživetje, nato pa nastopi kaos, v katerem odločajo sekunde. Reševanje pri Blanci je bilo izjemno zahtevno, območje pa je postalo prizorišče obsežne akcije policije, gasilcev, potapljačev in drugih služb. Sprva so poročali o več pogrešanih, nato se je najhujši scenarij potrjeval iz ure v uro.
Posavje je takrat obstalo
Takratni odzivi javnosti in medijev povedo veliko o razsežnosti dogodka. Šlo je za tragedijo, ki ni ostala le lokalna novica. Bila je osrednja državna tema, dan žalovanja, množica pretresenih odzivov in občutek, da je bilo prizadeto celotno okolje. Posebej močno je odmevalo tudi dejstvo, da je med umrlimi bil sevniški župan Kristijan Janc.
Zakaj nesreča pri Blanci še danes ostaja tako boleč spomin?
Takšni dogodki ne ostanejo živi samo zaradi številk. Ostanejo zaradi krajev, obrazov in občutka, da se je nekaj zgodilo zelo blizu doma. V Posavju skoraj ni človeka, ki ne bi poznal koga, ki je bil s tragedijo povezan neposredno ali posredno. Ena nesreča je zarezala v več družin, več krajevnih skupnosti in v širši spomin regije.
Blanca zato ni le zgodovinski datum. Je ime, ob katerem se mnogi še danes ustavijo. Za starejše je to spomin na dan, ki ga niso nikoli pozabili. Mlajši pa zgodbo večinoma poznajo iz pripovedi staršev, lokalnih medijev in spominskih zapisov. Prav to je eden od razlogov, da obletnica tudi po 18 letih ne mine neopazno.
Spomin se ne ohranja samo z obletnicami
Posebnost takih tragedij je, da ostanejo prisotne tudi brez velikih slovesnosti. Včasih jih vrne že pogled na reko, drugič omemba Blance, tretjič pa julijski dnevi, ki sami od sebe prikličejo tisti nemir iz leta 2008. V lokalnem okolju takšni dogodki postanejo del skupne identitete, ne le del zgodovine.
Reka po tragediji ni bila več ista
Sava je bila za ljudi iz Posavja od nekdaj več kot kulisa. Bila je del vsakdana, gospodarskega razvoja, prometa, sprehodov, ribolova in številnih osebnih zgodb. Po tragediji pri Blanci je v zavesti številnih dobila še drugo podobo, bolj surovo in bolj neizprosno. Reka, ki jo ljudje poznajo vse življenje, lahko v odločilnem trenutku pokaže povsem drugačen obraz.
To spoznanje je eden od razlogov, da je nesreča ostala tako močno zasidrana v kolektivnem spominu. Ne zaradi oddaljenosti, temveč zaradi bližine. Zgodila se je doma, med ljudmi, ki jih je veliko ljudi poznalo po imenu.
Obletnica, ki ne potrebuje velikih besed
Ob takih obletnicah največ pove prav zadržan ton. Ni treba veliko dodajati. Dovolj je spomniti, da se je 3. julija 2008 pri Blanci zgodila najhujša nesreča na vodi v Sloveniji in da je vzela 13 življenj. To ostaja dejstvo, ki ni izgubilo teže, čeprav je od dogodka minilo že 18 let.
Posavje ta datum še vedno nosi s seboj
Obletnice same po sebi ne vračajo preteklosti, jo pa naredijo bolj navzočo. V teh dneh se zato marsikdo v mislih vrne k tistemu julijskemu popoldnevu, k Savi, k Blanci in k ljudem, ki so takrat odšli na reko, pa se niso vrnili domov. To je spomin, ki v Posavju ne bledi po koledarju.
Morda je prav zato ta zgodba še vedno tako močna. Ne zaradi dramatike, temveč zaradi tihega zavedanja, da so nekatere nesreče večje od trenutka, v katerem se zgodijo. Postanejo del kraja. Del ljudi. Del časa, ki teče naprej, a določenega dne nikoli zares ne pusti za sabo.
