Na Vidmu pri Krškem je konec tridesetih let 20. stoletja začela nastajati tovarna, ki je v naslednjih desetletjih močno spremenila podobo kraja. Za njenim nastankom je stal slovenski industrialec Fran Bonač, ki se je leta 1938 lotil za tisti čas velikega in precej tveganega projekta: gradnje lastne tovarne celuloze.
Razlog je bil predvsem praktičen. Celuloze je v takratni Jugoslaviji primanjkovalo, bele celuloze pa država sploh ni proizvajala. Bonač, ki je želel zmanjšati odvisnost svojih papirniških obratov od dobaviteljev, je zato sklenil, da bo surovino začel izdelovati sam.
Tako se je začela zgodba industrijskega kompleksa, ki so mu domačini desetletja preprosto rekli fabrika.
Bonač je želel lastno celulozo
Fran Bonač je svojo odločitev pozneje zelo neposredno opisal v spominih. Želel je postati neodvisen od dobaviteljev, saj je bilo domače proizvodnje celuloze premalo.
Odločitev za novo tovarno zato ni bila naključna širitev njegovega poslovanja. Šlo je za poskus, da bi imel pod nadzorom tudi eno najpomembnejših surovin za proizvodnjo papirja.
Projekt je bil za tisti čas ambiciozen. Bonač je novo tovarno opisoval kot moderno in poudarjal, da je nastala na Vidmu ob Savi pri Krškem.
Prvi pomembni upravni korak je bil narejen že 2. novembra 1937, ko mu je Ministrstvo trgovine in industrije izdalo predhodno dovoljenje za postavitev tovarne.
Dovoljenje na ime družbe Celuloza je sledilo 12. maja 1938, avgusta istega leta pa je bila družba vpisana v trgovski register pri sodišču v Ljubljani. Gradnja se je tedaj že odvijala.
Zakaj prav Videm pri Krškem?
Lokacija ob Savi je bila za veliko industrijsko proizvodnjo smiselna. Proizvodnja celuloze potrebuje velike količine vode, pomembna pa je bila tudi prometna povezava območja.
Videm je ležal ob železniški progi, kar je omogočalo prevoz lesa, drugih surovin ter pozneje končnih izdelkov. Bližina Save je zagotavljala vodo, ki je bila pri tehnoloških postopkih izdelave celuloze nujna.
Bonačeva odločitev je tako združila več prednosti na enem mestu: vodo, železnico, prostor za širitev proizvodnje in dovolj dobro prometno lego.
Danes se takšna umestitev velike industrije tik ob reki in naselju morda zdi nenavadna, toda ob koncu tridesetih let so bile zahteve drugačne. Dostop do vode in prometnih poti je lahko odločal o tem, ali bo velika tovarna sploh lahko učinkovito delovala.
Tovarna je nastajala izredno hitro
Gradnja se je začela leta 1938, že naslednje leto pa je kompleks dobival obliko velikega industrijskega obrata.
Ohranjene fotografije iz tega obdobja kažejo gradnjo tehnoloških objektov ter ročno in strojno pripravo lesa. Eden od pomembnih delov proizvodnje je bilo prav čiščenje lesa, iz katerega so nato v več fazah pridobivali celulozna vlakna.
Končno obrtno in gradbeno uporabno dovoljenje je Kraljeva banska uprava Dravske banovine izdala 22. novembra 1939.
V nekaj letih je tako na prostoru, kjer velike industrije prej ni bilo, nastal obrat, ki je spadal med pomembnejše tovarne svoje vrste v državi.
Miroslav Ambrožič je leta 1940 posebej izpostavil tudi Bonačevo neposredno vlogo pri nastajanju obrata. Ni bil samo investitor. Sodeloval je pri glavnih tehničnih in poslovnih odločitvah ter usmerjal postavljanje tovarne.
Tovarna je bila tedaj v domačih rokah, njen pomen pa ni bil ocenjen samo z gospodarskega vidika. Že ob nastanku so izpostavljali tudi nova delovna mesta, strokovno izobraževanje zaposlenih in vpliv industrializacije na širše okolje.
Nova tovarna ni bila vsem po volji
Gradnja velikega industrijskega obrata v lokalnem okolju ni minila brez odpora.
Del prebivalstva je imel do projekta zadržke. Med razlogi naj bi bil tudi strah pred spremembami, ki jih bo prineslo večje število industrijskih delavcev in z njimi razvoj delavskega gibanja.
Bonač je projekt kljub temu izpeljal. Prav ta odločitev se je pozneje izkazala za eno najpomembnejših gospodarskih prelomnic v razvoju Krškega. Tovarna ni prinesla samo proizvodnih hal in dimnikov. Potrebovala je vedno več ljudi, okoli nje pa so se postopoma razvijali stanovanja, promet, storitve in druga infrastruktura. Vpliv je postal še izrazitejši po drugi svetovni vojni.
Po vojni je tovarna prešla v državne roke
Med vojno je Bonaču uspelo obrat ohraniti v delovanju, politične in gospodarske razmere po letu 1945 pa so prinesle veliko spremembo.
Z odločbo vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 23. oktobra 1946 je bilo podjetje preoblikovano v državno podjetje Celuloza Videm ob Savi. Začelo se je novo obdobje.
V naslednjih desetletjih so tovarno večkrat širili, proizvodnja je naraščala, skupaj z njo pa tudi število zaposlenih. Industrijski kompleks na Vidmu je postal eden najbolj prepoznavnih delov Krškega.
Njegov vpliv se ni ustavil pri tovarniški ograji. Zaradi novih delovnih mest so v Krško prihajali ljudje od drugod, potrebna so bila nova stanovanja, razvijale so se prometne povezave in spreminjala se je podoba celotnega mesta.
Tisto, kar se je leta 1938 začelo kot Bonačeva odločitev, da si zagotovi lastno proizvodnjo celuloze, je tako določilo velik del razvoja Krškega v drugi polovici 20. stoletja.
Tovarna je za seboj pustila precej več kot papir
Ime podjetja, lastništvo in obseg proizvodnje so se skozi desetletja spreminjali. Nekoč mogočna proizvodnja celuloze je pozneje ugasnila, zgodba podjetja pa se je nadaljevala pod imenom Vipap Videm Krško.
Toda sled prvotne Bonačeve odločitve je v mestu vidna še danes. Tovarna je desetletja določala ritem življenja številnih družin. Generacije Krčanov in ljudi iz okoliških krajev so bile z njo povezane kot delavci, tehniki, inženirji, prevozniki ali dobavitelji.
Prav ljudje bodo v ospredju drugega dela naše serije.
NASLEDNJIČ: Kako je tovarna spremenila Krško – nova delovna mesta, prihod delavcev, gradnja stanovanj in nastanek mesta, kakršnega poznamo danes.
