Pikapolonice so pri mnogih sinonim za srečo, otroško igro in pomladne dni. Njihove rdeče krovke z drobnimi črnimi pikami sodijo med najbolj prepoznavne simbole v naravi. Toda narava ni vedno tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled. V Sloveniji se je v zadnjih dveh desetletjih razširila nova vrsta, ki izriva domače pikapolonice in povzroča vse več težav tako v naravi kot v domovih ljudi.
Invazivna vrsta, ki se skriva pod prijetnim videzom
Harlekinska pikapolonica (Harmonia axyridis) izvira iz Azije. V Evropo je bila prinesena kot naravni sovražnik uši, vendar je zaradi svoje izjemne prilagodljivosti hitro ušla nadzoru in se razširila po večini celinske Evrope. Zdaj je stalnica tudi pri nas – na travnikih, vrtovih in celo v stanovanjih.
Kako prepoznati harlekinsko pikapolonico?
Na prvi pogled se harlekinska pikapolonica ne razlikuje bistveno od domače. Ima podobno obliko, prav tako živi na rastlinah in lovi uši. A ob natančnejšem opazovanju se pokažejo razlike.
Najbolj očitna značilnost je izjemna barvna raznolikost. Harlekinske pikapolonice so lahko oranžne, rdeče, črne, z ali brez pik. Lahko imajo dve veliki piki, več manjših ali nobene. Tipičen znak je črna oznaka v obliki črke “M” ali “W” na svetlem ščitu nad glavo (pronotumu).
Poleg tega so nekoliko večje od običajnih vrst in pogosto agresivnejše. Lahko jih opazimo v skupinah, zlasti v jesenskih mesecih, ko iščejo zavetje pred mrazom – pogosto prav v človeških bivališčih.
Zakaj so problematične?
Harlekinske pikapolonice so bile uvedene z najboljšimi nameni: za zmanjšanje uporabe pesticidov pri zatiranju uši. A njihova učinkovitost je kmalu zasenčila njihova premočna narava. Postale so invazivne – hitro se razmnožujejo, nimajo naravnih sovražnikov in izrivajo domače vrste.
Njihov apetit ni omejen zgolj na uši. Pojedo tudi jajčeca in ličinke drugih pikapolonic, kar dolgoročno zmanjšuje biotsko pestrost. Poleg tega lahko povzročajo alergijske reakcije pri ljudeh, saj izločajo snov z neprijetnim vonjem, kadar se počutijo ogrožene. V večjih količinah lahko ta snov celo obarva stene ali zavese, če zaidejo v stanovanje.
Jeseni množično vdirajo v hiše, saj iščejo toplo in suho zatočišče. Pogosto jih najdemo v okenskih okvirjih, za roletami ali v razpokah zidov.
Biotska pestrost pod pritiskom
Slovenski ekosistem ima svoje ravnotežje, z vrsto domačih pikapolonic, kot je sedempikčasta (Coccinella septempunctata), ki že stoletja uspešno nadzira populacije listnih uši. Harlekinske vrste to ravnotežje rušijo. Ker se lahko hranijo z jajčeci drugih hroščev in so odpornejše na bolezni, v nekaj sezonah preglasijo prisotnost avtohtonih vrst.
Poleg tega zaradi raznolikih barv in oblik zavajajo naravne plenilce, kar jim daje dodatno prednost. Vse to vodi v zmanjšanje raznovrstnosti in spremembo prehranskih verig.
Kaj lahko naredimo?
Zatiranje harlekinskih pikapolonic je zapleteno, saj gre za zelo uspešno in prilagodljivo vrsto. Uporaba kemičnih sredstev ni priporočljiva, saj bi škodovala tudi domačim vrstam in drugim koristnim žuželkam. Obstaja pa nekaj načinov, kako omejiti njihov vpliv:
- Preprečevanje vstopa v domove: tesnjenje oken, vrat, zračnikov in razpok.
- Fizično odstranjevanje: z metlico ali sesalcem, pri čemer se izogibamo dotikanju z golimi rokami.
- Spodbujanje domačih vrst: sajenje avtohtonih rastlin, izogibanje pesticidom, ohranjanje naravnega okolja.
Najpomembnejša pa je ozaveščenost. Mnogi harlekinsko pikapolonico zamenjajo za domačo in je zato ne prepoznajo kot težavo. Fotografije, informacije in opazovanja je smiselno deliti, saj le skupnostno ukrepanje lahko omili njen vpliv.
Harlekinska prihodnost?
Prihodnost sobivanja s harlekinskimi pikapolonicami je odvisna od tega, kako dobro bomo znali uravnavati njihovo število in obvladovati njihov vpliv. Popolno izkoreninjenje je praktično nemogoče, saj so se že trdno zasidrale v našem prostoru.
A narava ima pogosto tudi lastno rešitev. Sčasoma se lahko pojavijo novi plenilci, bolezni ali paraziti, ki bodo zmanjšali njihovo prevlado. Prav tako se lahko razvijejo strategije prilagajanja pri domačih vrstah. V vmesnem času pa velja ostati pozoren – in spoštovati mehanizme, ki jih narava postavi sama.
