Na stolu pred kavarno spi mačka. Druga se sprehodi med mizami, tretja sedi ob vhodu v trgovino, kot da preverja, kdo prihaja in kdo odhaja. Nekaj ulic naprej se ena sonči na kamniti ograji, druga mirno leži ob stopnicah mošeje. V Istanbulu mačk ne iščete. One so že tam.
Mesto ob Bosporju je za mnoge obiskovalce najprej hrup trajektov, vonj po pečenem kostanju, gneča na bazarju, klici prodajalcev, čaj v majhnih kozarcih in razgled na minarete. Potem se v ta spomin skoraj neopazno priplazijo še mačke. Ne kot posebna znamenitost, ki bi jo označili na zemljevidu, ampak kot stalna prisotnost. Včasih bolj diskretna, včasih zelo očitna.
Istanbul zato ni samo veliko zgodovinsko mesto. Je tudi mesto mačk, in to na način, ki ga ni mogoče povsem razložiti s turističnim opisom. Mačke tam niso okras ulic. So del vsakdana.
Mačke sedijo tam, kjer mesto diha
Najlepše jih opazite tam, kjer se Istanbul najmanj trudi biti razglednica. Ob pristanišču, pri ribarnici, ob stopnicah, v stranskih ulicah, pred pekarno, pri stari leseni hiši, med lonci z rožami. Mačka si izbere prostor, kjer se nekaj dogaja, a ne preveč. Dovolj blizu ljudi, da ni sama. Dovolj odmaknjeno, da ima mir.
To je morda razlog, da obiskovalcem tako hitro ostanejo v spominu. Ne nastopajo. Ne prosijo ves čas za pozornost. Pogosto samo ležijo in opazujejo mesto. Turist gre mimo, domačin jih komaj pogleda, otrok se ustavi, natakar jim mimogrede nameni košček hrane ali skodelico vode.
V mnogih delih mesta so ob zidovih in trgovinah postavljene posodice z vodo in hrano. Ponekod imajo mačke majhne hišice, kartonska zavetja ali mehke podloge. Vse ni idealno, ulica je še vedno ulica, a odnos prebivalcev do teh živali je drugačen od tistega, ki ga poznamo v številnih evropskih mestih.
Stara mestna navada, ne nova atrakcija
Mačke v Istanbulu niso nastale zaradi družbenih omrežij. Seveda jih danes ljudje fotografirajo, objavljajo in iščejo najlepše prizore, vendar je njihova prisotnost starejša od sodobnega turizma. V mestu, kjer so se stoletja srečevali pristanišče, trgovina, skladišča, hrana in gosto življenje, so mačke našle svoje mesto.
V preteklosti so bile koristne tudi zaradi glodavcev. V pristaniških in trgovskih mestih je bilo to pomembno. Mačka ni bila samo ljubka žival, ampak praktičen spremljevalec mestnega življenja. Sčasoma je ta koristna vloga prerasla v nekaj bolj čustvenega. Istanbulčani jih pogosto dojemajo kot skupne mestne prebivalke, ne nujno kot hišne ljubljenčke enega lastnika.
Mesto med domom in ulico
Za obiskovalca iz Slovenije je zanimivo prav to: številne istanbulske mačke niso čisto domače in niso čisto zapuščene. Živijo v prostoru med zasebnim in javnim. Nimajo vedno enega kavča, imajo pa svojo ulico. Nimajo vedno lastnika, imajo pa ljudi, ki jim pustijo hrano, vodo ali zavetje.
Ta vmesni položaj ni romantičen v vseh pogledih. Ulične živali so izpostavljene prometu, boleznim, vremenu in pomanjkanju. Zato jih ne smemo gledati samo skozi mehko turistično fotografijo. A hkrati je res, da je Istanbul eden tistih krajev, kjer odnos do mačk najmočneje začutite prav na ulici.
Turisti jih fotografirajo, domačini živijo z njimi
Najbolj znani istanbulski prizori pogosto vključujejo mačko, čeprav ni bila načrtovana. Mačka na preprogi v trgovini. Mačka ob kupu knjig. Mačka na sedežu motorja. Mačka v senci velike mošeje. Mačka, ki mirno spi med ljudmi, ki hitijo po opravkih.
Za turiste so ti prizori čudoviti. Za domačine so običajni. Ta razlika je pomembna. Obiskovalec vidi nežno zgodbo o mestu, domačin pa vidi del vsakdana, ki zahteva tudi skrb. Hrana, sterilizacija, veterinarska pomoč in varna zavetja niso samoumevni. Za lepo podobo mačk na ulicah stoji veliko drobnih dejanj posameznikov.
Istanbul je zato dober opomnik, da odnos do živali ni samo v velikih besedah. Včasih se pokaže v posodici vode ob vratih, v kartonski škatli pod napuščem ali v tem, da nekdo pusti mački spati na stolu, dokler lokal še ni poln.
Kaj naj naredi obiskovalec, ki ima rad mačke
Najbolj naraven nasvet je preprost: opazujte jih, ne silite vanje. Nekatere mačke so vajene ljudi in se pustijo pobožati, druge se umaknejo. Spoštujte to. Ne dvigujte jih, ne vlecite otrok k njim in jih ne hranite s hrano, ki ni primerna za živali.
Če želite pomagati, je bolje izbrati vodo ali primerno mačjo hrano kot ostanke začinjenih jedi. V vročih dneh je voda zelo dragocena. Fotografiranje je seveda del potovanja, vendar naj fotografija ne postane razlog, da žival vznemirite. Najlepši posnetki so pogosto tisti, pri katerih mačka sploh ne ve, da je postala glavni lik.
Mačke niso edini prebivalci ulic
Istanbul ima tudi pse in druge živali, zato mačje zgodbe ne smemo ločiti od širšega vprašanja uličnih živali. Mesto je ogromno, razmere so različne, skrb pa ni povsod enaka. V turističnih četrtih so mačke pogosto bolj vidne in bolje sprejete, v manj opaznih delih mesta pa je življenje živali lahko precej težje.
Prav zato je dobro, da obiskovalec ne ostane samo pri občudovanju. Lepo je videti mačko ob čaju, še lepše pa je razumeti, da takšna mestna navada potrebuje odgovornost.
Istanbul si boste zapomnili tudi po tišjih prebivalkah
Velika mesta navadno merimo po znamenitostih. Istanbul ima takih dovolj: Hagija Sofija, Modra mošeja, palača Topkapi, Veliki bazar, Galatski stolp, Bospor. A nekatera mesta ostanejo v spominu zaradi manj velikih prizorov. Zaradi živali, zvokov, obrazov, vonjev in drobnih navad.
Mačke v Istanbulu naredijo prav to. Mesto zmehčajo. Med prometom, kamnom, trgovino, zgodovino in množico ljudi ustvarijo občutek, da ima ulica še eno, počasnejšo plast. Plast, ki ne hiti na trajekt, ne kupuje začimb in ne išče naslednje znamenitosti.
Morda je zato Istanbul za ljubitelje mačk tako poseben. Ne zato, ker bi bile mačke tam eksotične, ampak ker so domače na način, ki ga obiskovalec hitro začuti. Sedijo ob robu mesta in ga gledajo skupaj z vami.
