Topla skleda te čudežne juhe je za mnoge ljudstva dolgoživosti več kot obrok. Je navada, ki se prenaša naprej in nosi skrivnost mirnega, zdravega staranja.
Ko govorimo o stoletnikih, se pogovor pogosto vrti okoli genetike, gibanja in vsakodnevnih rutin. Redkeje pa se omenja preproste jedi, ki jih najdlje živeči narodi uživajo vsak dan. Ena od njih je posebna vrsta juhe, ki jo najdemo v Okinavi, na Sardiniji, v Nici na Kreti in v goratih predelih Kostarike. Ljudje jo tam pripravljajo skozi vse leto, vedno na podoben način, s poudarkom na blagih okusih in počasnem kuhanju. Tisti, ki jo redno jedo, pravijo, da jim prinaša lahkotnost, dobro prebavo in občutek notranje topline.
Juha stoletnikov ni natančno določen recept, temveč filozofija. Je način priprave hrane, ki spoštuje sezonske sestavine, preprostost in rastlinsko usmerjen jedilnik. Skupno vsem različicam je to, da se juha kuha počasi. Da je polna zelenjave, stročnic, zelišč in enostavnih sestavin, ki telesu ne obremenijo prebave. Najpomembnejše pa je, da se juha nikoli ne je na hitro. Postreže se kot pomiritveni obred, ki pripravi telo na miren večer ali sproščeno popoldne.
Ko se poglobimo v prehranske navade stoletnikov, vidimo jasno sliko. Ti ljudje zelo redko uživajo težko hrano, veliko mesa ali hitro pripravljene jedi. Njihovo kuhanje temelji na počasnosti, segrevanju, opustitvi odvečnega in spoštovanju naravnega okusa. Prav zato je juha stoletnikov tako zanimiva. Združuje tradicijo, hranilno moč in preprostost, ki se popolnoma ujema z načinom življenja ljudi, ki dočakajo visoko starost.
Kaj dela juho stoletnikov tako posebno?
Vsaka različica juhe stoletnikov je drugačna, vendar imajo vse nekaj skupnega. To so tri značilnosti, ki jih najdemo v vseh območjih dolgoživosti.
Prva je obilje zelenjave. Juha vsebuje veliko korenja, zelene, pora, čebule in listnate zelenjave. Druga je vključitev stročnic, predvsem fižola, leče in čičerike. Te sestavine prinašajo beljakovine, vlaknine in občutek sitosti. Tretja značilnost pa je uporaba zelišč in začimb, ki poskrbijo za blago aromo in sproščujoč učinek na prebavo. Zelišča, kot so lovor, timijan, rožmarin, origano in peteršilj, so ključna za okus, hkrati pa prinašajo antioksidativno vrednost.
Najdalj živeči ljudje juho pogosto začnejo kuhati zgodaj dopoldne. Zelenjava se kuha počasi in sprosti naravne sokove. Stročnice se dodajo pozneje in se povežejo z zelenjavno osnovo. Juha se nato prelije v manjšo posodo in se je večkrat v dnevu po majhnih porcijah. Na ta način ni nikoli občutek teže ali utrujenosti po hrani. Prebava ostaja lahka in telo bolj mirno deluje skozi dan.
Skrivnost počasnega kuhanja
Počasno kuhanje prinaša okus, ki se ne da primerjati z nobeno hitro metodo. Sestavine se povežejo in ustvarijo toplino, ki spominja na domačnost.
Juha stoletnikov se običajno kuha vsaj eno uro. Pri nekaterih verzijah še dlje. Ta čas omogoča, da se trše sestavine zmehčajo, da stročnice postanejo kremaste in da zelišča sprostijo svoj polni značaj. Prav počasnost je element, ki ga današnji svet pogosto spregleda, čeprav ima velik vpliv na počutje.
V Okinavi je juha pogosto pripravljena z dodatkom sladkega krompirja in sezonske zelenjave. Na Sardiniji ljudje dodajajo bob ali bele fižole ter preprosto paradižnikovo osnovo. Kreta prisega na olivno olje in sveža zelišča, Kostarika pa na črni fižol, koruzo in korenovke. Različne kulture, isti namen. Toplina, sitost in podpora telesu.
Kako si pripraviti svojo različico juhe stoletnikov?
Najlepši del te juhe je njena prilagodljivost. Vsak lahko uporabi tiste sestavine, ki jih ima doma, dokler ostaja zvest osnovni filozofiji.
Osnovne sestavine
- čebula
- por
- korenje
- zelena
- krompir ali sladki krompir
- čičerika
- fižol
- leča
- lovorjev list
- sol v zmerni količini
- rožmarin ali timijan
- olivno olje
Postopek priprave
Najprej se na olivnem olju nežno prepraži čebula. Ko se zmehča, dodamo por in zeleno. Sestavine naj se rahlo svetlikajo, ne smejo porjaveti. Nato dodamo korenje in krompir ter premešamo. Dodamo stročnice, ki jih lahko predhodno skuhamo ali uporabimo že kuhane. Prelijemo z vodo ali blago jušno osnovo in dodamo zelišča.
Juha naj se kuha počasi. Vmes jo večkrat premešamo. Po uri kuhanja dobimo mehko, nežno in bogato jed, ki se lahko je takoj ali pa čaka na svoj trenutek. Najboljša je, ko se okusi povežejo, zato mnogi priporočajo, da se je del uživa šele naslednji dan.
Zakaj juha stoletnikov koristi tudi sodobnemu človeku?
Ljudje, ki jedo juho stoletnikov, pogosto poročajo o občutku lahkosti. Hrana ne obleži v želodcu in daje dovolj energije za popoldanske opravke.
Za ženske po petdesetem letu je takšna juha idealna. Hrani telo, vendar ga ne obremeni. Vlaknine iz stročnic poskrbijo za redno prebavo. Korenje, por in zelena podpirajo ravnovesje sladkorja v krvi. Olivno olje prinaša zdrave maščobe, ki blagodejno vplivajo na srčno žilni sistem. Juha je zato odlična izbira za kosilo ali večerjo, zlasti v hladnejšem delu leta.
Kuhanje juhe stoletnikov ni le priprava hrane. Je sprememba ritma. Omogoča, da se umirimo, zavemo vonjev in toplote posode, ki počasi vre. V hitrem svetu so ti trenutki redki in dragoceni. Prav zato je ta juha hkrati hrana in obred.
Kako juho stoletnikov vključiti v svoj vsakdan?
Kot lažje kosilo
Je odlična izbira, kadar želimo nekaj topline, vendar ne težke hrane.
Kot večerni obred
Skleda tople juhe pomaga telesu, da se pripravi na počitek.
Kot dnevni ritual
Lahko se je po manjših porcijah čez dan, kar je pogosta praksa v območjih dolgoživosti.
Kot podpora zdravju
Sestavine, bogate z vlakninami in antioksidanti, podpirajo prebavo in raven energije.
Zakaj ta juha osvaja tudi mlajše generacije?
Kljub temu da prihaja iz regij s tradicionalnimi prehranskimi navadami, juha stoletnikov privablja tudi mlajše ljudi.
Razlog je v tem, da zadovolji potrebo po preprosti, hranilni in nežno začinjeni hrani. Poleg tega se lepo poda k sodobnemu konceptu počasi kuhanih jedi, ki vračajo občutek domačnosti.
Juha je cenovno dostopna, zato ni presenečenje, da jo mnogi vključujejo na tedenski jedilnik. Pri pripravi lahko sodelujejo vsi v gospodinjstvu, kar postane prijeten obred. Rezultat pa je vedno enak. Topel krožnik, ki poveže družino za mizo.
