V središču Vatikana, med starodavnimi zidovi Sikstinske kapele, se odvijajo ene najbolj simboličnih in zgodovinsko obremenjenih volitev na svetu. Izbor novega papeža, voditelja Rimskokatoliške cerkve in enega najbolj vplivnih verskih voditeljev na svetu, je verski dogodek – a je hkrati tudi izjemen politični in človeški proces.
V zadnjih stoletjih se je ohranilo mnogo ritualov in pravil, ki določajo, kako se kardinali odločijo, kdo bo naslednji rimski škof. Vsaka izvolitev je unikatna, a okvir ostaja enak: zbranih je do 120 kardinalov, vsi mlajši od 80 let, ki se zaprejo v konklave – prostor molka, molitve in tajnosti. Iz njega pridejo šele, ko so odločeni, kdo bo nosil bele papeške halje.
Izbor novega papeža pritegne pozornost svetovne javnosti, a le redki vedo, kaj se pravzaprav dogaja za zaprtimi vrati.
Kaj pomeni konklave?
Zgodovina zaklenjenega zbora volivcev
Beseda konklave izvira iz latinščine – cum clave, kar pomeni »s ključem«. Že od srednjega veka naprej pomeni, da so kardinali zaklenjeni v prostoru, dokler ne sprejmejo odločitve. Ta stroga izolacija naj bi jih odvrnila od zunanjih vplivov in omogočila, da jih pri glasovanju vodi zgolj vest in vera.
Pravila konklava so danes zapisana v dokumentu Universi Dominici Gregis, ki ga je leta 1996 izdal papež Janez Pavel II. Ta natančno določa, kako poteka izvolitev, kdo lahko voli, kako dolgo sme trajati in kakšni so postopki v primeru zapletov.
Konklave se vedno začnejo po smrti ali odstopu papeža. Po nekajdnevnem obdobju molitve, premišljevanja in posvetov kardinali zapustijo Dom sv. Marte in se odpravijo v Sikstinsko kapelo. Tam se začne proces, ki je stoletja kljuboval modernizaciji.
Kdo voli in kdo je lahko izbran?
Glasovalno pravico imajo kardinali, ki na dan začetka konklava še niso dopolnili 80 let. Število volivcev je omejeno na 120. V teoriji je lahko za papeža izbran vsak moški, ki je krščen v katoliški veri – vendar se je v praksi že stoletja izbiralo zgolj izmed kardinalov.
Vsak kardinal ni volivec, vsak moški katoličan pa je lahko papež
Če bi bil izbran nekdo zunaj kardinalskega zbora, bi moral najprej sprejeti posvečenje v škofa. Izbori izven krogov kardinalov so bili v preteklosti redki, danes pa skoraj nepredstavljivi.
V zadnjih stoletjih prevladujejo kandidati iz Evrope, predvsem iz Italije, čeprav je bila izvolitev papeža Frančiška iz Argentine znak premika k bolj globalni cerkvi.
Kako poteka glasovanje?
Več krogov, molitev in dim iz dimnika
Volitve se začnejo z molitvijo Veni Creator Spiritus – prošenjem za navdih Svetega Duha. Nato vsak kardinal z roko izpolni glasovnico in jo položi na posebno srebrno pladnje v obliki čolna. Po vsakem krogu glasovnice preštejejo, glasove preberejo in jih uradno zapišejo. Da bi bil kandidat izbran, mora prejeti dve tretjini vseh glasov.
Po vsakem neuspelem krogu se glasovnice zažgejo. Če ni izvolitve, se k papirju doda kemična snov, ki povzroči črn dim. Ko se iz dimnika Sikstinske kapele dvigne bel dim, pomeni, da je papež izbran.
Takrat zvonijo zvonovi bazilike sv. Petra in svet čaka na znameniti stavek: Habemus Papam – Imamo papeža!
Ali kampanje in pogajanja obstajajo?
Čeprav naj bi kardinale vodil izključno Sveti Duh, v ozadju konklava potekajo številni pogovori, strateški razmisleki in celo tihi dogovori. Skupine kardinalov, pogosto povezane po jezikih, kontinentih ali pogledih na prihodnost Cerkve, si izmenjujejo mnenja o tem, kdo je pripravljen prevzeti vlogo in kako bi vodil Cerkev.
To ni klasična politična kampanja, temveč bolj subtilno preigravanje vplivov. Vsak kardinal ve, da izbira ni le osebna odločitev, temveč tudi signal svetu o smeri, v katero bo Cerkev krenila.
Zakaj je papeževa izbira pomembna za ves svet?
Papež ni zgolj vodja katoliške Cerkve. Njegove izjave pogosto odzvanjajo daleč onkraj cerkvenih zidov. Tematska področja, kot so okolje, migracije, revščina, mir in etična vprašanja, so v središču njegovih govorov. Papež ima diplomatski status, vodi najmanjšo državo na svetu – Vatikan – in sodeluje z voditelji držav pri reševanju globalnih vprašanj.
Izbira papeža torej ni pomembna zgolj za vernike. Gre za izbor glasnika, ki bo s svojo osebnostjo in vrednotami vplival na smer razvoja duhovnosti in družbenih razprav na svetovni ravni.
Tišina konklava je zmeraj polna glasov
Izbira novega papeža ni spektakel, čeprav jo svet opazuje z nestrpnostjo. Je ritual, ki se ne spreminja hitro in v sebi nosi stoletja izkušenj, skrivnosti, simbolike in preudarka. Vsaka odločitev, sprejeta v tišini Sikstinske kapele, odmeva po cerkvah, ulicah in glavnih mestih sveta.
Skozi gosto dimno tančico, ki v določenem trenutku postane bela, svet uzre obraz tistega, ki bo v naslednjih letih nosil breme najstarejše funkcije, ki jo še vedno izvolijo z dvigom roke – papeža Rimskokatoliške cerkve.
