Vsaka stvar ima svojo zgodbo, a redke so tiste, ki jih nosimo. V mojem primeru je to predpasnik, ki ni bil kupljen v trgovini z gospodinjskim tekstilom, temveč ročno sešit iz rjuhe, ki je bila v uporabi že, ko sem bila otrok. Ko danes zavežem trakove okoli pasu, se ne spomnim le trenutkov v kuhinji, ampak tudi šepetanja tkanine med sončnimi jutri in spanjem pod zvezdami. Ljudje ga opazijo. Vprašajo, kje sem ga kupila. In vsakič z veseljem povem, da je nastal doma, iz ničesar, kar bi kdo drug še želel ohraniti.
Zakaj sem sploh začela – in kako je nastala ideja
V stari omari nisem videla krpe, ampak potencial
V omari, kamor spravljam posteljnino, sem imela zloženo rjuho z izprano, a nežno modro cvetlično strukturo. Bila je prevelika za sodobne postelje in preveč obrabljena, da bi jo še enkrat pogrnila. A ko sem jo prijela v roke, sem vedela, da ni čas za smeti. Bila je mehka, dišeča po sivki, z vogalom, ki je bil ročno obšit – delo moje babice.
Vrt in kuhinja kličejo po tkanini z dušo
Poleti sem pogosto v vrtu in kuhinji. Rada pripravljam marmelade, vlagam zelenjavo, pečem kruh. Predpasnik je zame več kot zaščita – je del delovnega rituala. In tiste industrijske, z umetnim občutkom na koži, mi nikoli niso zares ustrezali.
Kako sem začrtala predpasnik brez kroja
Sledila sem linijam, ki jih je ponudila rjuha
Rjuho sem razgrnila po mizi in si zamislila obliko klasičnega predpasnika. Želela sem, da sega čez kolena, da ima žep spredaj in trakove, ki se lepo zavežejo. Brez kroja, brez šablon. Merila sem s trakom, označila z navadnim svinčnikom in izrezala s škarjami za tekstil.
Vse, kar potrebuješ, je ravnilo in občutek
Nisem uporabljala posebnih pripomočkov. Le staro leseno ravnilo, kredo in potrpežljivost. Vse šive sem podložila z likalnikom, da je bilo delo lažje. In čeprav sem se zmotila pri prvem žepu, sem ga prestavila – in to nevidno za vsakogar, razen mene.
Šivanje z roko. Počasno, a čisto
Šivalni stroj sem zamenjala za iglo in nit
Stroj imam, a za ta projekt ga nisem hotela uporabiti. Hotela sem, da vsak šiv vodi roka. Vsako nit sem izbrala glede na trdnost in barvo. Dvoplastna obroba, ročno zavihan rob, žep z enojnim šivom – vse sem delala ob popoldanski svetlobi, brez hitenja.
Ročno delo doda toplino
Predpasnik ni popoln. A ravno v tem je njegova lepota. Šiv ni povsem raven, trakova nista povsem simetrična. A čutim, da sem vanj vložila več kot trud – vložila sem spomin, energijo, čas. In to ljudje začutijo, ko ga nosim.
Praktične podrobnosti, ki naredijo razliko
Dodala sem žep in obrobo z drugega kosa blaga
Žep sem naredila iz drugega dela rjuhe, ki je bil manj obrabljen. Obrobila sem ga z ostankom bombažne tkanine iz stare srajce. To doda kontrast in poudari obliko. Poleg funkcionalnosti – tja spravim rokavice, svinčnik ali kuhinjsko krpo – je to vizualni poudarek, ki ga vsi opazijo.
Trakova sem podaljšala za lažje zavezovanje
Prvotno sem želela klasičen pas, a sem se odločila, da naredim daljša trakova, da se lahko lepo zavežeta tudi zadaj v pentljo. Predpasnik je zaradi tega bolj prilagodljiv in se prilega vsakemu telesu – kar pomeni, da ga lahko nosi tudi moja hči.
Predpasnik, ki postane tema pogovora
Ljudje zaznajo, da ni kupljen
Kadar ga nosim na vrtu, ob marmeladi ali v kuhinji, pogosto slišim vprašanja. »Sama si ga naredila? Iz česa je?« In takrat povem zgodbo. O rjuhi, o babici, o večerih z iglo v roki. V dobi hitre mode in plastičnih izdelkov ljudje občutijo drugačnost.
Postal je darilo – in navdih
Zdaj sem jih naredila še več. Vsaka iz drugega kosa blaga, vsaka s svojo zgodbo. Ena iz moške srajce, druga iz stare zavese. Nekatere sem podarila, druge zamenjala. In kar je najlepše – to niso več le predpasniki. So predmeti z dušo.
Zakaj so takšni projekti dragoceni
Ustvarjanje s starim pomeni spoštovanje do materiala
V svetu, kjer hitro zavržemo, je vsak predmet, ki mu vdahnemo novo življenje, tih upor. Ni treba imeti popolnega znanja. Dovolj je volja, potrpljenje in občutek, da stvari lahko preoblikujemo.
Predpasnik je vsakdanji predmet, ki govori
Predpasnik ni razstavni eksponat. Umazal se bo z moko, popackal z omako, zmočil od vrtne zemlje. A prav zato je pristen. Je del mojega vsakdana. In prav takšni predmeti nas tiho učijo, da lepota ni v novem, temveč v smislu, ki ga vanje vnesemo.
bralka Marja
