Družinske počitnice nekoč niso bile stvar last minute rezervacij, pametnih telefonov in ohlajenih avtomobilov. Vse se je začelo z dolgim seznamom stvari, ki jih je bilo treba pripraviti teden dni vnaprej. Kovčki so se zlagali premišljeno, na streho vozila se je pritrdil prtljažnik, v torbo pa so šli pohani zrezki, kruh, paradajz in termovka z razredčenim sokom.
Brez klime, brez telefonov, brez avtoceste. A z nasmehom
Cilj? Najpogosteje Poreč, Umag, Novigrad ali morda celo kam na kvarnerske otoke, če so bile razmere ugodne. Vozilo? Stoenka. Prijazna pločevinasta škatlica z nežnim motorjem, ki je kljubovala hribom, ovinkom in poletni vročini, ne da bi zatajila. Pot? Dolga. A prav v tem je bil njen čar.
Pot na morje ni bila vožnja, bila je dogodek
Jutranji štart z zemljevidom v roki
Odpravili smo se zgodaj. Vzpon proti Dolenjski, vmesna postaja pri teti, prva malica pod senčnikom pri cesti. Brez navigacije in brez telefona je oče sledil zemljevidu, mama pa je pazila, da otroci zadaj ne razbijajo stekla s harmoniko sendvičev.
Zemljevidi so imeli zložljive robove, kazalce smeri in modre lise za jezera, ki jih ni nihče obiskal. Pa tudi tisto rdečo nit, ki je pomenila »glavno cesto« in je bila pogosto ovita okoli kakšnega klanca, kjer si srečal traktor, kolo in še ena stoenka, ki je ravno takrat iskal prosto prestavo.
Vožnja čez hrvaške hribe, s spuščanjem šip in mokrimi hrbti
Temperatura je bila 28 stopinj. To danes zveni zmerno, a brez klime, z vročim asfaltom pod nogami in kovinsko pločevino okoli telesa je bilo vroče bolj kot na tropskem otoku. Stekla so bila ročno spuščena in še to le do pol, da se jih ni dalo zlomiti. Prezračevanje je deloval le, če je stoenka peljala nad 60 km/h.
Otroci so imeli v naročju igrače, na tleh papirnate vrečke in zadaj zloženo blazino za na plažo, ki je šla na vsak dopust, a v morje nikoli.
Malica sredi ničesar je bila praznik
Pohana jed kot zaščitni znak dopusta
Nekje med potjo se je našla senca. Pa še klop ali dva. Tiste so bile največ vredne. V senci borovca je mama odprla torbo in začela razdeljevati. Zrezki so dišali po domači kuhinji in bili zaviti v papirnate serviete. Poleg njih so bile kisle kumarice in pol hlebca kruha.
Sledil je čas tišine. Utrujenost in zadovoljstvo sta zavladala. Po tej malici je svet bil lepši, pot lažja in vročina znosnejša. Če je bilo sreče, je sledil še sladoled na bencinski – tisti v okrogli embalaži, ki se je zlepil že po dveh minutah.
Vsaka ustavitev je bila nova dogodivščina
Stari avtomobili so se radi pregreli, zato so bile postanke del poti. Na vsakem parkirišču se je odprl pokrov motorja in zalil hladilnik. Otroci so skakali po šodru, mama je brisala vetrobransko steklo in preverjala, ali so sendviči za večerjo še hladni. Oče je poslušal motor in gledal v nebo – da ne bi prišla nevihta.
Na morju ni bilo signala, a je bilo vseeno vse povezano
Apartmaji brez interneta, toda z radiem in knjigami
Stanovanja ob obali so bila majhna. Imela so železno posteljo, vzglavnik, ki je bil vedno premalo poln, in mizo na terasi. Tja se je postavilo kocke, karte ali pa plastenko z vodo, ki je ostala iz avta.
Namesto telefona smo imeli radio, namesto zaslonov časopise. Otroci so zvečer šli spat utrujeni od mivke, odrasli pa so na terasi govorili z drugimi Slovenci – s tistimi, ki so prav tako parkirali stoenko dve hiši nižje.
Ritem dneva: plaža, kosilo, senca, kartanje
Dan se je začel zgodaj, z glasovi galebov in vonjem po morskem zraku. Na plažo si šel ob osmih, da si dobil mesto pod borovcem. Popoldne so bile na sporedu karte, večer pa je bil rezerviran za sprehod po promenadi, kjer si kupil bombon z okusom mandarine ali pa magnet za hladilnik, če si imel dovolj tolarjev v žepu.
Stoenka je počakala v senci
Pogled nazaj: Stoenka, ki je zdržala več, kot je obljubljala
Stoenka ni bila udoben. Ni bila hitra. Bila pa je zanesljiva. Čeprav je morda puščala malo olja in je imela strešni kovček, ki je piskal ob vsakem vetru, je opravila svojo nalogo z dostojanstvom. Pripeljal nas je do morja in nazaj. Brez asistenčne pomoči, brez rezervnih sedežev, brez navigacije.
Ob vrnitvi domov je bilo treba prešteti školjke, iz torbe vzeti mokre kopalke in stoenki obrisati prah s stekel. Nato je šel nazaj v garažo – čakal je na naslednje leto.
Spomini, ki jih noben pametni telefon ne zabeleži
Te poti se spomnimo po vonjih, občutkih, okusih. Po škripanju naslonjala, po kliku varnostnega pasu, ki ga ni bilo, in po zvoku motorja, ki je bil na trenutke vse, kar smo slišali. Teh spominov ni v oblaku, temveč v nas. Ker pot na morje s stoenko ni bila zgolj dopust – bila je mala zmagovita odprava.
