Pred leti je december prinesel drugačen občutek. Danes ga pogosto preglasijo lučke na zaslonih in hitri dražljaji, ki se ponavljajo iz minute v minuto. A nekoč, ne tako daleč nazaj, so decembrske dneve otroci doživljali povsem drugače. Nenavaden mir, počasno grajenje pričakovanj in kup drobnih opravil so oblikovali čas, ki je bil skromnejši, a pogosto bolj povezan s skupnostjo in domom.
Otroštvo, ujeto v ritmu zime, je imelo drugačno dinamiko. Brez telefonov in tablic je bil svet bolj neposreden. Otroci so živeli med vonjem po pečeh, hrustljajočem snegu in šepetajočih pripravah, ki so se vrstile od Miklavža do božiča. Čeprav se zdi ta svet oddaljen, še vedno živi v spominih mnogih.
Dnevi, ki so jih oblikovali zvoki in vonji, ne algoritmi
Otroke so takrat vodili zvoki. Prasketanje drv v peči. Klic babice, ki je iz kuhinje opozarjala, da bodo piškoti hitro pečeni. Smejanje sosedovih otrok, ki so že začeli graditi prve snežne figure. Vonj po kuhanem mleku, po svežih oreščkih, po suhem sadju, ki se je sušilo na zgornjih policah.
Namesto drsenja po zaslonu so otroci drseli po snegu. Namesto obvestil so jih vodile sledi stopinj. Ure v hiši so tekle drugače. Včasih prehitro, včasih počasi, a vedno s toplino in tisto rahlo decembrsko skrivnostnostjo, ki je preživela vse generacije.
Čas, ko je bila domišljija najmočnejše orodje
Otroci so si praznike oblikovali sami. Iz kartona so rezali zvezdice, iz papirja so delali verige. V kuhinji so iz testa ustvarjali drobne figure ali štručke, ki so jih ponosno nosili pokazat vsem po hiši. Sneg je bil kulisa za igre, ki so se rojevale sproti: od izmišljenih dirk po dvorišču do dolgih pohodov po sveže zapadlem snegu, kjer so pogumno hodili pred odraslimi in lovili sapo že po nekaj korakih.
Otroci niso potrebovali posebne animacije. Zadoščalo je, da je nekdo v sobo položil škatlo starih pisanih voln ali raztrgane papirje, pa se je igra začela. Ob dolgih večerih so poslušali zgodbe, ki so jih pripovedovali starši, strici ali stari starši. Te zgodbe so bile polne izmišljenih junakov, drobnih hudomušnosti in tihih naukov, ki so skozi pripoved našli pot v otroško domišljijo.
Prazniki so bili potovanje, ne vrhunec
December se ni meril v dnevih nakupov. Praznično vzdušje se je gradilo skoraj neopazno. Najprej je prišel Miklavž s svojim tihim korakom in drobnimi darovi, ki niso bili razkošni, a so bili v očeh otrok veličastni. Nato so prišle priprave na božič. V hiši je vse dišalo po poprških moke, po medu in orehih. Otroci so pomagali pri mešanju testa ali pri oblikovanju okraskov, ki so bili vsak leto nekoliko drugačni.
Drevo so okrasili šele tik pred prazniki. Včasih smreka ni bila popolna, a je bila njihova. Pod njo ni bilo kupov daril, temveč nekaj izbranih predmetov, ki so imeli pomen. Otroci so jih odpirali počasi, skoraj spoštljivo, z občutkom, da je vsak trenutek pomemben.
Zimski dnevi, ki so učili potrpljenja in skupnosti
Čeprav otroci niso imeli zaslonov, niso bili prikrajšani. Morda so bili bolj prisotni. Naučili so se potrpežljivosti, ker so morali počakati, da se sveče na adventnem venčku porabijo do konca plamena. Naučili so se skupnosti, ker so prazniki v vasi ali mestu vedno pomenili, da se zberejo ljudje, ki se že dolgo poznajo. Skupni večeri so bili preprosti: pesem, nekaj čaja, kakšen piškot in veliko pogovorov.
Tudi igra je potekala v skupinah. Otroci so si med seboj izposojali sani, drsalke ali tople rokavice. Ni bilo vprašanje, ali kdo ima boljši pripomoček, temveč kdo bo prvi na hribčku. Zimski svet je ustvarjal povezanost, ki se je pogosto nadaljevala v odraslost.
Spomini, ki ne potrebujejo zaslonov
Otroci, ki so preživeli decembrske dneve brez telefonov, so spomine nosili v sebi, ne v galerijah. Zapomnili so si obraz snežnega moža, ki se je sesedel ob prvem sončnem žarku, toplino hiše, ko so se vrnili s premraženimi rokami, in občutek, da je čarobnost praznikov povezana z ljudmi, ne z napravami.
Ta svet je še vedno dosegljiv. Ne kot poskus vračanja nazaj, temveč kot opomnik, da je v decembru vredno ustvariti prostor za preprostost. Da lahko nekaj tišine, malo snega in nekaj skupnih večerov oblikuje praznike, ki se zapisujejo globlje kot katerikoli zaslon.
