Belgijski Brugge je eden najlepših evropskih biserov. S svojimi kanali, ozkimi uličicami in kamnitimi tlaki ponuja razglednico preteklosti, ki se zdi preveč popolna, da bi bila resnična. Toda prav ti tlakovani kamni, po katerih stopajo milijoni obiskovalcev letno, postajajo žrtev turizma. Mestne oblasti so sporočile, da iz zaščitene UNESCO-ve srednjeveške mestne cone vsak mesec izgine med 50 in 70 kamnitih kock. Sredi najvišje sezone številke še narastejo. In čeprav kdo misli, da gre za simpatično dejanje, posledice niso nič drugega kot nevarne in drage.
Iz središča srednjeveškega čudesa izginja zgodovina
Kamni z dušo, ne s tržnice
Brugge ni zgolj lepa kulisa, ampak živi zgodovinski organizem. Vsak kamen v tlakovanih ulicah je poln stoletij zgodb. A nekateri obiskovalci tega ne razumejo. Mestni svetnik Franky Demon je za medije pojasnil, da odstranjevanje tlakovcev ogroža varnost tako domačinov kot turistov. Odsotni ali zrahljani kamni povzročajo padce in poškodbe, medtem ko morajo mestne službe redno popravljati poškodovana območja – ob stroških, ki segajo do 200 evrov na kvadratni meter.
Poseben primer, ki je med prebivalci Bruggea sprožil začudenje, je obiskovalec, ki je v luknjo po odstranjenem kamnu posadil cvetlico. Četudi domiselno, ostaja to izraz nespoštovanja do kulturne dediščine, pravi Demon. Tlakovci niso okras, temveč del identitete – so utrip mesta pod našimi nogami.
Prekomerni turizem z več kot enim obrazom
V zadnjih letih Brugge ni edini, ki se srečuje z neobvladljivimi posledicami množičnega turizma. Tudi Benetke, Barcelona in Dubrovnik so se znašle v podobnem položaju, kjer število obiskovalcev presega nosilno zmogljivost mesta. Leta 2019 je Brugge že omejil število križark, ki lahko pristanejo v bližnjem pristanišču Zeebrugge. Prav tako je opustil promocijske kampanje v večjih metropolah, da bi omejil enodnevne obiske.
Obseg turistične aktivnosti ustvarja občutek, da so mesta postala tematski parki. V tej enačbi pa ni prostora za občutek skupnega prostora – temveč zgolj za fotografijo, nekaj lažjih stopinj in suvenir. In prav pri slednjem nastane največja težava. Če vsak obiskovalec odnese ‘le’ en kamen, čez sezono to pomeni izgubo tisočev kosov uličnega tkiva.
Kako dolgo lahko še vzdrži?
Odgovor mestnih oblasti je bil jasen – več nadzora, več kamer in jasna sporočila. A hkrati je jasno, da prava rešitev ni represija, temveč ozaveščanje. Kamen, iztrgan iz zgodovine, nima več pomena. Na polici doma ne bo pričal o lepotah Bruggea, temveč o nepoznavanju, ali še huje – o brezbrižnosti. Turizem naj bi bil izmenjava kultur, spoštovanje, vpijanje lokalnega duha. V Bruggeu ta duh prihaja tudi iz tal.
Morda je čas, da potrošniško logiko spominkov preusmerimo drugam. Belgijska čokolada, ročno izdelani čipkasti izdelki ali umetniške razglednice nosijo vsaj kanček spoštovanja. Kamen pa ostane le hladen opomin na porušen red.
Zakaj ravno Brugge privablja tolikšno število obiskovalcev?
Brugge je utelešenje srednjeveškega romantičnega ideala. Mesto, kjer vsak kotiček deluje kot scena iz filma. Obiščeš ga lahko le za en dan in se vrneš s polnim telefonom fotografij. Toda prav ta lahkotnost potovanja je pripeljala do tega, da množice gledajo na mesto kot na objekt brez globine – zgolj kot kuliso. V preteklosti so v Brugge hodili romarji in trgovci, danes pa pridejo obiskovalci z malo časa in velikimi pričakovanji. Zato je odgovornost tako na obiskovalcih kot organizatorjih turizma, da ponudbo prilagodijo kulturi spoštovanja.
Kaj lahko storimo kot obiskovalci?
Prvi korak je zavestna odločitev – ničesar ne jemljemo, kar pripada javnemu prostoru. Tudi, če se zdi neškodljivo. Drugi korak je izbira suvenira, ki podpira lokalno gospodarstvo brez škode za kulturno dediščino. Tretji korak pa je morda najpomembnejši – pogovor z domačini. Spoznajmo mesto skozi zgodbe ljudi, ki tam živijo. Tako ne bomo potrebovali kamna, da bi nas spominjal na obisk.
Ulice govorijo – poslušajmo jih
Vsaka kamnita kocka v Bruggeu ima svojo vlogo. Odsev stoletij in tiho vabilo k spoštovanju. Če jih iztrgamo iz konteksta, izgubi pomen tako kamen kot mesto. Zato naslednjič, ko boste v tujini, pomislite – ali s svojim dejanjem puščate sled spoštovanja ali brazgotino nevednosti? Brugge si ne zasluži, da ga razgrajujejo obiskovalci, ki ga hvalijo z enim očesom, a mu z drugim trgajo dušo pod podplati.
Spoštovanje do zgodovinskih mest
Brugge opozarja na širši pojav, ki presega meje Belgije. V času lahkotnih potovanj se zdi, da izgubljamo tisto bistveno – zmožnost občudovanja brez poseganja. Zgodovinska mesta so živa učilnica, ne spominkarna na prostem. In čeprav je skušnjava močna, da del zgodovine odneseš s seboj, je še močnejši občutek, ko jo pustiš tam, kjer pripada – v tlaku, ki pripoveduje zgodbo sveta.
