Ričetova juha je ena tistih jedi, ki jih mnogi povezujejo z otroštvom, velikimi lonci na štedilniku in počasnim kuhanjem, ki je napolnilo hišo z značilnim vonjem. Dolga leta je veljala za preprosto kmečko jed, namenjeno predvsem sitosti. Danes jo znova odkrivajo tudi tisti, ki prisegajo na premišljeno prehrano, lokalne sestavine in jedi z zgodbo.
Ko se marsikdo obrača k starim receptom, ričetova juha ni več zgolj spomin. Postaja simbol vračanja k osnovam, k hrani, ki je nasitna, uravnotežena in brez nepotrebnih dodatkov.
Zakaj je ričetova juha preživela generacije?
Ješprenj, suho meso in jušna zelenjava niso naključna kombinacija. Gre za sestavine, ki so bile na voljo skozi vse leto in so omogočale pripravo obilnega obroka tudi takrat, ko izbira ni bila velika. Ričetova juha je zato vedno pomenila več kot le juho. Bila je obrok, ki je držal družino pokonci.
Njena moč je v ravnotežju. Ješprenj daje teksturo in dolgotrajno sitost, zelenjava poskrbi za okus in barvo, suho meso pa doda globino, ki jo sodobne hitre juhe pogosto nimajo.
Klasična sestava, ki deluje tudi danes
Preproste sestavine, jasen namen
Osnova ričetove juhe ostaja enaka že desetletja. Ješprenj se skuha posebej, da ostane rahel in čist. Suho meso se kuha počasi, da odda okus in ustvari juho, ki kasneje poveže vse sestavine. Čebula, korenje, peteršilj in zelena se prepražijo le toliko, da razvijejo aromo, ne pa barve. Dodatek krompirja poskrbi za naravno gostoto, paradižnikova mezga pa doda ravno prav kislosti, da jed ni težka. Na koncu vse poveže juha, v kateri se je kuhalo meso.
Ričet po receptu Ivana Ivačiča
Poraba: 18 do 20 dkg ješprenja, 20 do 25 dkg suhega mesa, 4 do 5 dkg maščobe, manjša čebula, strok česna, 15 dkg jušne zelenjave (korenje, peteršilj, zelena), 10 dkg krompirja, žlica paradižnikove mezge, sol, poper, zeleni peteršilj in juha za zalivanje.
Postopek: Prebran, opran in namočen ješprenj v vodi kuhamo. Posebej pa v loncu kuhamo suho meso. Na maščobi prepražimo čebulo, in še preden ta zarumeni, dodamo na kocke narezano korenje, peteršilj in zeleno, zalijemo z govejo juho, dodamo na kocke narezan krompir, in ko se ta zmehča, še žlico mezge.
Ko je ješprenj kuhan, ga izperemo z vodo, zmešamo s kuhano zelenjavo, prilijemo suhe juhe (juha, v kateri se je kuhalo suho meso), dodamo na kocke ali na rezance narezano suho meso, dosolimo, popramo in osvežimo z zelenim peteršiljem.
V poletnih mesecih lahko ričetovi juhi dodamo tudi kuhan grah ali kuhane cvetke cvetače ali pa na kocke narezano kuhano kolerabo. Tak ričet imenujejo na Dunaju gosposki ričet. Če pa ričetu dodamo nekaj kuhanega suhega fižola (debelega, ki ga ponekod imenujejo laški fižol ali grili), je to kmečki ričet.
Če skuhamo ričetovo juho nekoliko gostejše, meso pa namesto na kocke narežemo na kose in jih položimo povrh, ko je ričet že na krožniku ali v skodelici, dobimo gosti ričet, ki ga lahko ponudimo kot samostojno jed.
Zakaj ričet danes znova pridobiva na veljavi?
Sodobni jedilniki so polni hitrih rešitev, a vse več ljudi išče jedi, ki so preproste in preverjene. Ričetova juha ponuja prav to. Brez zapletenih postopkov, brez eksotičnih sestavin in brez nepotrebnega razkazovanja.
Hkrati se ujema s sodobnimi prehranskimi smernicami. Ješprenj je bogat z vlakninami, zelenjava prinaša hranila, dolgotrajno kuhanje pa ustvarja poln okus brez dodatkov.
Jed, ki povezuje preteklost in sedanjost
Ričetova juha danes ni več znak pomanjkanja. Postala je simbol zavestne izbire, spoštovanja tradicije in želje po hrani, ki ima pomen. Prav zato se vrača na domače mize in tudi v sodobne kuhinje. Takšne jedi ne potrebujejo prenove. Dovolj je, da jim damo prostor in čas, tako kot so to počele generacije pred nami.
