V Sloveniji obstajajo kraji, kjer se zdi, da je čas obstal. Ne zaradi arhitekture ali pokrajine, temveč zaradi jezika. V teh vaseh, skritih med griči in gozdovi, ljudje še danes govorijo narečja, ki jih drugod komaj še kdo razume. Besede, ki zvenijo starinsko, mehko, domače – kot odmev preteklosti, ki še ni povsem potihnil.
Med temi kraji je nekaj posebnih točk, kjer se govorica ohranja ne le kot način sporazumevanja, ampak kot del identitete. Tam narečje ni nekaj, česar bi se sramovali, ampak dediščina, ki jo ljudje nosijo v sebi in jo z veseljem predajajo naprej.
Narečja so ogledalo zgodovine
Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer na tako majhnem območju obstaja toliko narečij. Lingvisti pravijo, da jih je okoli 50, razdeljenih v sedem narečnih skupin. Med seboj se lahko razlikujejo skoraj tako močno kot različni jeziki. V enem kraju se reče »mleko«, v drugem »mliko«, v tretjem »mljéko«.
Vsako narečje razkriva delček zgodovine – selitve prebivalcev, vplive sosednjih narodov, gorske ovire, ki so ločevale doline in ustvarjale posebne jezikovne otoke. V teh izoliranih skupnostih se je govorica razvijala po svoje, počasi, naravno, brez vpliva medijev in standardnega jezika.
Kje se še ohranja starinska govorica?
Bela krajina in njen mehki zven
V Beli krajini, predvsem v vaseh ob Kolpi, se še sliši tisti mehki, spevni govor, poln starih oblik. Domačini še vedno rečejo »pejt« namesto »pojdi« in »tlele« namesto »tukaj«. Besede so kratke, a zvenijo toplo in domače.
Starši tam še danes govorijo z otroki v narečju, čeprav jih v šoli učijo knjižnega jezika. To je eden glavnih razlogov, da narečje v teh krajih ni izginilo. Je del vsakdana – sliši se na tržnici, v gostilni, na polju in v pogovorih med sosedi.
Gorenjska trdnost in melodija dolin
Na Gorenjskem, v vaseh pod Karavankami in v Bohinju, se še vedno uporablja narečje, ki ima močan, odrezav ritem. Besede se končajo kratko, z malo samoglasnikov. Domačini pravijo, da govorijo »po naše«, ne pa »po slovensko«.
V Bohinju je narečje del ponosa. Tam se še vedno sliši »a greva u lohk?« ali »dej prnes tist nož«. Tak način govorjenja je za marsikaterega tujca skoraj nerazumljiv, a prav v tem je njegova lepota. Ohranja toplino in pripadnost kraju.
Prekmurje – svoj svet med Muro in vinogradi
Prekmurje ima narečje, ki je tako samosvoje, da ga nekateri jezikoslovci obravnavajo skoraj kot ločen jezik. Besede kot »ka«, »ge«, »te«, »de« ali »lepi den« zvenijo mehko in spominjajo na mešanico slovenskih, madžarskih in panonskih vplivov.
V vaseh ob Muri starejši še vedno govorijo v čistem prekmurskem narečju. Mlajši ga sicer redkeje uporabljajo, a mnogi se trudijo, da ga ohranijo vsaj v pesmih, pravljicah in na prireditvah. V Lendavi in okolici potekajo celo tečaji prekmurščine, kjer ljudje spoznavajo besede, ki jih je nekoč govorila njihova babica.
Notranjska – govorica gozdov in kamna
Notranjsko narečje je nekaj posebnega, saj je polno mehkih prehodov in starih izrazov. V Loški dolini ali na Blokah se še sliši »a greš h bab«, »tistle« in »kva delaš«. Narečje je tu preživelo zaradi odmaknjenosti krajev in tesnih vezi med ljudmi.
Starejši pravijo, da se po govoru še danes pozna, iz katere vasi je kdo. Narečje je tu skoraj kot osebna izkaznica. Čeprav televizija in internet prinašata knjižni jezik, doma v kuhinji še vedno prevladuje tisti mehki domači govor.
Zakaj narečja izginjajo?
Eden od razlogov je izobraževanje, kjer se učimo le knjižnega jezika. Mnogi starši govorijo s svojimi otroki »po pravilih«, da bi jim olajšali učenje, in tako se narečje počasi izgublja.
Drug razlog so mediji. Radio, televizija in splet ustvarjajo enoten, standardiziran jezik, ki ga slišimo vsak dan. Ljudje zato nehote prevzamejo izraze in naglase, ki jih prej niso uporabljali.
Kljub temu pa se po vsej Sloveniji pojavljajo pobude za ohranjanje narečij. V šolah potekajo projekti, kjer otroci raziskujejo govorico svojih starih staršev, snemajo intervjuje in zbirajo narečne besede. V nekaterih občinah so celo izdali narečne slovarje, ki beležijo izraze, ki bi sicer izginili.
Narečje je del identitete
Za mnoge ljudi narečje ni le jezik, ampak občutek pripadnosti. Ko nekdo izgovori besedo, ki jo razumejo le domačini, se takoj vzpostavi vez. To je toplina, ki je knjižni jezik ne more nadomestiti.
Ljudje, ki so se izselili v mesta, pogosto pravijo, da jim domača govorica pomeni korenine. Nekateri celo začnejo spet govoriti narečno, ko se vrnejo domov na obisk. Narečje tako postane most med preteklostjo in sedanjostjo.
V zadnjih letih se tudi mladi vedno pogosteje zanimajo za narečno govorico. Na družbenih omrežjih nastajajo profili, kjer se objavljajo smešni narečni izrazi, posnetki govora in narečne pesmi. Kar je nekoč veljalo za nekaj zastarelega, postaja ponovno zanimivo.
Glas, ki pove več kot besede
Vsako narečje ima svoj ritem, svojo melodijo. Govorice iz Istre zvenijo mehko in počasno, gorenjski govor je trden in kratek, prekmurščina pa topla in spevna. V vsaki besedi se skriva del okolja – gora, ravnic, vinogradov in rek, ki so oblikovali ljudi.
Narečje je kot stara pesem, ki jo poznajo le domačini. Če jo poslušaš, razumeš več kot le pomen besed. Slišiš kraj, značaj in zgodovino.
Zakaj jih moramo ohraniti?
Ohraniti narečja pomeni ohraniti del slovenskega značaja. Brez njih bi Slovenija izgubila barvitost, ki jo dela edinstveno. Vsak kraj, vsaka dolina in vsak govor prispevajo svoj ton v mozaiku jezika.
Narečja so živa dediščina, ki jo lahko negujemo preprosto – s pogovorom. Dovolj je, da starši z otroki govorijo tako, kot so govorili njihovi starši. Knjižni jezik bo otrok osvojil sam, narečje pa lahko izgubi, če ga doma ne sliši.
Morda se zdi, da so to le besede, a vsaka narečna beseda nosi zgodbo. Z njo preživijo spomini, humor, toplina in občutek doma. Zato je vredno poslušati starejše, beležiti njihove izraze in jih uporabiti naprej.
Tisti, ki govorijo narečno, ne govorijo napačno. Govorijo bogato, domače in s srcem.
