Na začetku druge svetovne vojne je otok Vis postal strateška točka, ki jo je leta 1941 ponovno zasedla Italija. Z vojaško močjo so sledili tudi ideološki cilji – italijanizacija prostora, še posebej v mestu Vis, kjer je nekaj prebivalcev celo simpatiziralo z novo oblastjo. Za nasprotnike režima, med katerimi so bili tudi člani Hrvaške kmečke stranke, se je začelo obdobje prisilnih izgonov. Številni so se umaknili v takratno Neodvisno državo Hrvaško, mnogi pa so doživeli še hujšo usodo – usmrtitve talcev na ulicah Visa in Komiže ter požig domačij po vaseh.
Partizanski odpor in britansko zračno oporišče
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so otok prevzeli partizani. Vis je postal edini del nekdanje Jugoslavije, ki se mu je uspelo izogniti nemški okupaciji. To ni bilo zgolj simbolno – zavezniške sile so tam vzpostavile vojaško letališče, katerega ostanki so danes skriti pod vinogradi. Otok je postal varno pribežališče za partizansko vodstvo in center odporniškega gibanja proti nacizmu.
Tito na Visu – trenutek zgodovinskega pomena
Junija 1944 je Josip Broz Tito pobegnil na Vis po nemškem desantu na Drvar. Od tam je vodil politično in vojaško delovanje narodnoosvobodilnega gibanja, dokler ni bil Beograd osvobojen oktobra istega leta. Prav na Visu je bil podpisan tudi dogovor med kraljevo jugoslovansko vlado v izgnanstvu in Titovim vodstvom, ki je priznaval novo politično realnost – temelj za federativno ureditev države. Z Visa je Tito odpotoval na sestanka s Churchillom in Stalinom. In prav tam je izrekel zgodovinski stavek: Tuđe nećemo, svoje ne damo – poved, ki je zaznamovala odnos do povojne razmejitve z Italijo.
Od Visa do Trsta, Reke in Pulja
Otok je postal izhodišče za nadaljnje vojaške operacije, s katerimi so enote Narodnoosvobodilne vojske postopno osvobajale obalo. Do maja 1945 so vkorakale v Trst, Reko in Pulj, kar je pomenilo prelomnico v nastajanju nove države. Z mirovno pogodbo leta 1947 je Italija priznala suverenost Jugoslavije nad Palagružo in drugimi otoki. Sporazum Osimo iz leta 1975 je nato končno utrdil meddržavne meje.
Usoda civilistov – beg v Sinaj in El Shatt
Medtem ko so se moški bojevali, so bili številni civilisti z Visa, predvsem starejši, ženske in otroci, evakuirani z otoka. Britanska vojska jih je preselila v begunsko taborišče El Shatt v Sinajski puščavi. Tam so mnogi izgubili življenje zaradi izčrpanosti, bolezni in slabih razmer. Šele leta 1946 so se preživeli vrnili domov – izsušeni, spremenjeni, a odločeni obnoviti življenje.
Skriti otok vojaške Jugoslavije
Odprtje za tujce šele tik pred razpadom države
Po vojni se je začelo novo obdobje – tisto tišine, skrivnosti in strogega nadzora. Vis je postal eno ključnih vojaških oporišč socialistične Jugoslavije. Njegova strateška lega je pomenila, da je bil tujcem popolnoma prepovedan vstop. Prepoved je trajala vse do leta 1989, tik pred koncem hladne vojne.
Vojaško srce na otoku sredi Jadrana
Na vsega 90 kvadratnih kilometrih otoka je bilo več kot 30 vojaških objektov. Med njimi so bili podzemna bolnišnica, sistem bunkerjev in celo skrivni tunel za podmornice. Del teh objektov danes privablja turiste, saj pričajo o vojaški zapuščini, ki je nekoč ostajala strogo varovana skrivnost.
Cena zaprtosti – prazne vasi in izseljevanje
Izolacija je imela posledice. Turizem je bil zavrt, gospodarska rast omejena, in številni otočani so zapustili Vis v iskanju priložnosti na celini ali v tujini. Pretrgane so bile vezi z zunanjim svetom, razvoj pa je obstal v času.
Tiho slovo jugoslovanske vojske leta 1992
Neodvisna Hrvaška
Čeprav je Hrvaška postala mednarodno priznana država že konec leta 1991, je vojska nekdanje Jugoslavije ostala na Visu še skoraj pol leta. Otok so zapustili šele 30. maja 1992. Brez strelov, brez konfliktov – toda z jasnim simbolnim sporočilom o koncu enega obdobja.
Nov začetek za stari otok
Po odhodu vojske se je Vis postopoma odprl svetu. Danes je priljubljena turistična destinacija, znana po vinu, kulinariki in umirjenem načinu življenja. Kljub temu ostaja v ozadju spomin na desetletja, ko so se na tem koščku raja na Jadranu odvijali veliki zgodovinski dogodki, a skoraj povsem brez oči zunanjega sveta.
