Gojenje rib

Proizvodnja enega kilograma gojenega lososa lahko zahteva 4 ali 5 kilogramov divjih rib, kar ni trajnosten način za prehranjevanje rastoče svetovne populacije. V javnosti je popularno, da je ribogojstvo trajnosten vir hrane, ki nam bo pomagal nahraniti rastočo svetovno populacijo in hkrati zaščititi populacije divjih rib – vendar to ni res.

“Ribogojstvo ni nadomestek za lov divjih rib iz oceana”

»Ribogojstvo ni nadomestek za lov divjih rib iz oceana,« pravi Matthew Hayek z univerze v New Yorku. »Pravzaprav se ribogojstvo opira na lov divjih rib iz oceana.«

Hayek in njegovi kolegi so pokazali, da je število ubitih divjih rib za prehrano gojenih rib med 27 in 307 odstotkov večje, kot so kazale prejšnje ocene.

Gojene mesojede ribe pojedo večkratno količino divjih rib, ujetih iz oceana, kot jih dobimo z gojenjem rib, pravi Hayek. Na primer, proizvodnja enega kilograma lososa lahko zahteva 4 ali 5 kilogramov divjih rib.

Rast akvakulture

Toda ulov divjih rib se ne povečuje vzporedno z naraščajočim povpraševanjem po gojenih ribah. »Pri več ribolovnih območjih se približujemo pomanjkanju rib v oceanih,« pravi Hayek. Posledično se z rastjo industrije akvakulture vse večji delež svetovnega ulova divjih rib uporablja za prehrano gojenih rib.

To pomeni, da si ljudje v krajih, kot sta Jugovzhodna Azija in Zahodna Afrika, rib ne morejo več privoščiti, saj so te bolj vredne kot vir ribje moke in ribjega olja za gojene ribe, pravi članica ekipe Patricia Majluf iz organizacije Oceana za ohranjanje narave.

Povečanje deleža rastlinskih proizvodov v prehrani mesojedih rib ali vzreja vsejedih ali rastlinojedih rib – kot so tilapija, krap in som – povzroča drugačen niz težav. Če ribam dajemo rastlinsko hrano, ki bi jo lahko jedli ljudje, je za proizvodnjo hrane za ribe potrebnih več zemlje in vode, kar vodi do težav, kot je krčenje gozdov.

»Ker ti sektorji tako hitro rastejo, jih zdaj hranimo z večjo količino pridelkov z zemljišč kot prej,« pravi Hayek. »Ne morete se izogniti vplivom, dokler jeste živali,« pravi. »Vzreja živali zahteva več virov za rast njihovih teles, kot jih lahko dobite z uživanjem le-teh. To je osnovno dejstvo biologije.«

Gojene školjke

Toda gojene školjke, kot so klapavice, ki se prehranjujejo s filtriranjem morske vode, so veliko bolj trajnostne, pravi.

Obstaja več razlogov, zakaj so ocene Hayekove ekipe o količini divjih rib, potrebnih za proizvodnjo določene količine gojenih rib, toliko višje od prejšnjih ocen. Eden od razlogov je, da je ekipa uporabila širši nabor virov kot prejšnje študije, pravi Hayek, kar pomeni, da je manj verjetno, da je prišlo do statističnih pristranskosti.

Ekipa je prav tako štela vse ribe, ki so bile uporabljene za proizvodnjo ribje moke ali ribjega olja, ne le tistih, ki so bile ujete za prehrano gojenih rib.

Uporaba ribje moke in ribjega olja v akvakulturi

Nazadnje je ekipa ocenila tudi število rib, ki so bile ubite, vendar niso bile pripeljane na trg. Neželene vrste so pogosto zavržene z ribiških ladij, vendar ponavadi ne preživijo. Potegalne mreže so včasih rahlo odprte, da se nezaželene ribe lahko izognejo, vendar so te pogosto poškodovane in poginejo.

Zaključek, da je število ubitih divjih rib za prehrano gojenih rib večje, kot so kazale prejšnje ocene, ostaja enak, tudi če se te dodatne smrti ne upoštevajo, pravi Hayek. Vendar pa njihovo upoštevanje doda med 20 in 50 odstotkov k skupni številki, pravi.

»Pokazali so, da je uporaba ribje moke in ribjega olja v akvakulturi bolj zapletena, kot so mnogi analitiki industrije ocenili,« pravi Stefano Longo z univerze v Göteborgu na Švedskem. »Vhodni deleži ribje moke in ribjega olja v sistemih akvakulture so bili verjetno podcenjeni, in to morda celo v veliki meri.«