Če bi danes vprašali povprečnega Slovenca, katera je najbolj univerzalna hrana za rojstni dan, sobotni večer ali nedeljski izlet, bi bil odgovor pogosto pica. Prisotna je v vsaki regiji, od gostiln do kioskov, v zamrzovalnih skrinjah in celo na domačih dvoriščih, kjer si nekateri pečejo svojo v krušni peči. A kako je do tega prišlo? In kje so bili začetki?
Slovenija ni bila vedno dežela pic. Pot do splošne priljubljenosti je bila postopna, zaznamovana z vplivi iz Italije, izvirnostjo posameznih kuharjev in preprosto željo po nečem drugačnem.
Začetki – iz obmejnih krajev proti prestolnici
Primorska kot most do italijanske kuhinje
Prve pice so v Slovenijo prišle prek Primorske. Trst, Gorica, Gradež – slovenski izletniki so jih spoznavali že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za mnoge je bila to eksotična novost: testo, paradižnik, sir, pečeno v krušni peči. V domačih krajih še ni bilo pekačev, ki bi zmogli visoke temperature, niti sestavin, kot sta mocarela ali origano.
Prvi gostinci so pice začeli pripravljati v krajih kot so Koper, Nova Gorica in Sežana. Nekateri celo pripovedujejo, da so prvi peči za pico izdelali domači mojstri – na podlagi opazovanj v Italiji.
Ljubljana ni ostala dolgo zadaj
V prestolnico je vonj po pici prišel nekoliko kasneje, a hitro požel navdušenje. Ena od prvih (in najdlje delujočih) picerij je bila Parma, ki še danes domuje na Trgu republike v Ljubljani. Odprta je bila že v začetku sedemdesetih let in je veljala za pravo senzacijo.
Za mnoge Ljubljančane je bila Parma prva izkušnja z »italijansko« hrano, čeprav so bile takratne pice pogosto precej prilagojene okusu domačega gosta – več šunke, jajce na sredini, manj česna. Pa vendar je bila to hrana, ki se je hitro prijela. Cene so bile dostopne, priprava hitra, ambient sproščen.
Pica je postala simbol demokracije v prehrani
Primerna za vsak žep in vsak okus
V času, ko so restavracije delovale po točno določenih menijih in slogih, je pica ponujala nekaj novega – možnost izbire. Lahko si vzel pico s sirom, z gobami, s šunko ali vse skupaj. Celo z dodatkom kečapa, čeprav to Italijani ne bi nikoli odobrili.
To je bila prehranska revolucija za goste, ki niso želeli »juha–glavna jed–sladica« formule, ampak nekaj bolj sproščenega. Pica se je znašla na jedilnikih delavcev, študentov, družin, parov. Hitro je postala stalnica, ne le izjemna novost.
Mesto peči in kuharja
Vsaka picerija je imela svojega mojstra. Pica je postala tudi tekmovalno polje med gostinci – kdo ima boljše testo, boljši sir, boljšo krušno peč. Peč ni bila le pripomoček, temveč srce lokala. V mnogih picerijah so jo postavili v vidni del prostora, tako da je gost videl celoten proces priprave.
Slogi pic po Sloveniji
Ljubljanska klasika s šunko in sirom
V Ljubljani in okolici se je razvil poseben slog pice – z mehkejšim testom, obilico sira in dodatki po naročilu. Jajce na pici, ki ga danes marsikdo zavrača, je bil dolgo eden najbolj zaželenih dodatkov. Testo je bilo mehko, sredica sočna, robovi komaj zapečeni. Sir se je vlekel, paradižnik ni bil preveč kisel.
Primorska različica – tanjša, bolj hrustljava
Na Primorskem se je obdržala bolj »italijanska« tradicija – tanjše testo, preprostejši nadevi, pogosto z mocarelo ali pelati. Ta slog se je v zadnjih letih razširil po vsej državi, tudi s prihodom italijanskih picajolov in specializiranih restavracij.
Danes – pica doma, na dostavi, v pečici
Vsakdo je lahko picajol
Pica se je preselila tudi v domove. Z razvojem električnih in krušnih peči, posebnih kamnov za peko in pripravljenih test so domače pice postale vsakodnevna praksa. Receptov je na tisoče – od napolitanske do sicilijanske, z drožmi ali brez, z dodatki ali le z baziliko.
Dostava pic je poseben svet zase. Aplikacije in digitalna naročila so naredila pico še bolj dosegljivo. Tudi zamrznjene pice so se razvile – danes jih ne primerjamo več z gumo, temveč jih marsikdo uporablja kot osnovo za lastno nadgradnjo.
Pica je postala domača
Zgodovina pic v Sloveniji je zgodba o prilagajanju, navdušenju, tradiciji in kreativnosti. Od skromnih začetkov ob meji do velikih krušnih peči v središču Ljubljane. Od klasične šunka-sir-jajce do domače pice s svežo baziliko. Vsak lokal, vsaka družina in vsak vrtičkar s svojo pečjo dodaja svoj košček v to skorjasto, zapečeno zgodbo.
