Stare vinske steklenice so imele včasih precej daljše življenje kot danes. Niso se po eni uporabi znašle v zabojniku za steklo, temveč so se vračale v kleti, shrambe in vinske hrame. V njih so polnili vino, kis, žganje, bezgov sirup, domač sok, olje ali vodo za na njivo. Prav zato je bilo čiščenje steklenic skoraj mala domača veščina, ki se je prenašala iz roda v rod.
Kdor je kdaj pogledal v staro steklenico, ve, da težava ni samo umazan vrat. V steklu se lahko nabere usedlina, na dnu ostane vinski kamen, ob stenah se prime motna obloga, v ozkem grlu pa roka ne pomaga. Današnje ščetke, detergenti in razkužila so stvar sodobne trgovine, včasih pa so ljudje uporabili tisto, kar so imeli pri hiši. Koprive so bile ena najbolj znanih rešitev, nikakor pa ne edina.
V nadaljevanju boste izvedeli
- zakaj so koprive nekoč uporabljali za čiščenje vinskih steklenic,
- katere domače rešitve so uporabljali poleg kopriv,
- zakaj so bili pepel, pesek in drobni kamenčki učinkoviti, a ne vedno nežni,
- kaj je pri starih metodah danes bolje preskočiti,
- kako lahko steklenico očistimo varneje z nekaj sodobnega razuma.
Koprive so bile naravna ščetka iz bližnjega jarka
Uporaba kopriv za čiščenje steklenic ima zelo preprosto logiko. Koprive so bile na dosegu roke, niso stale nič, njihova vlaknasta stebla in listi pa so ob stresanju v steklenici delovali podobno kot groba naravna krtača. V steklenico so dali pest svežih kopriv, dodali vodo in jo močno pretresali. Rastlinska masa je drgnila po notranjih stenah, zrahljala obloge in pomagala odstraniti vonj po starem vinu.
Ta metoda je bila posebej uporabna za steklenice, ki niso bile hudo zanemarjene. Pri svežih vinskih ostankih, rahli usedlini ali motnem filmu je lahko dobro pomagala. Kopriva je imela še eno prednost: po uporabi jo je bilo mogoče zavreči na kompost ali pod grm, brez posebnih odpadkov.
Zakaj ravno koprive in ne katera koli trava
Kopriva ni bila izbrana po naključju. Ima čvrstejšo strukturo kot mehka trava, listi se ne razpustijo takoj, steblo pa pri stresanju mehansko drgne po steklu. Ljudje so uporabljali predvsem mlade, sveže rastline, ki so bile dovolj prožne, da so šle skozi vrat steklenice, in dovolj grobe, da niso samo plavale v vodi.
Seveda je bilo treba po takem čiščenju steklenico dobro izprati. V steklu niso smeli ostati delci rastlin, ker bi lahko pozneje vplivali na vonj ali čistočo pijače.
Pepel je bil domači čistilni prašek
Druga stara rešitev je bil lesni pepel. V hišah, kjer so kurili na drva, ga ni manjkalo. Pepel ima rahlo abraziven učinek, hkrati pa v stiku z vodo deluje bazično, zato pomaga razmastiti in zrahljati določene obloge. V steklenico so dali malo presejanega pepela, dodali toplo vodo in stresali.
Ta metoda je bila primerna za steklo, ne pa za vsako posodo. Pomembno je bilo, da je pepel iz čistega lesa, brez plastike, barvanega lesa, premoga ali neznanih primesi. Danes bi morali biti pri tem še bolj previdni. Pepel iz sodobnih kurišč ni vedno enako čist, zato ga za steklenice, v katere bomo shranjevali pijačo, ne bi uporabljali brez premisleka.
Pesek, drobni kamenčki in pozneje riž
Za trdovratnejše obloge so ljudje uporabljali tudi pesek, drobne kamenčke ali grobo sol. Vse to deluje po istem principu: drobni trdi delci med stresanjem drgnejo po notranjosti steklenice. Takšna rešitev je bila učinkovita pri usedlinah na dnu, posebej pri steklenicah z ozkim vratom, kamor ščetka ni segla.
V sodobnejših domačih različicah se pogosto uporablja riž. Ta je mehkejši od peska in kamenčkov, zato je manj agresiven do stekla. V steklenico damo žlico ali dve surovega riža, malo tople vode in kapljico blagega detergenta, nato močno stresamo. Riž pobira oblogo, voda jo razrahlja, detergent pa odstrani maščobo in vonj.
Verižica v steklenici je bila rešitev za trdovratne obloge
V vinogradniških hišah in kleteh so poznali tudi kovinsko verižico. Tanko verižico so potisnili v steklenico, dodali malo vode in jo vrteli oziroma stresali. Verižica je mehansko drgnila po dnu in stenah. Pri starih steklenicah, v katerih se je nabral vinski kamen, je bila to zelo učinkovita metoda.
A tak postopek zahteva občutek. Pregroba veriga, pretirano udarjanje ali tanko steklo lahko povzročijo poškodbe. Steklenica se lahko opraska ali celo poči. Danes obstajajo posebne kroglice oziroma čistilni pripomočki za dekanterje in steklenice, ki delujejo podobno, le da so bolj prilagojeni uporabi.
Vroča voda je pomagala, vrela pa ni bila vedno dobra izbira
Topla voda je bila skoraj obvezna. Razrahljala je obloge in vonjave. Toda vlivanje vrele vode v hladno steklenico je lahko nevarno, ker steklo zaradi temperaturnega šoka poči. Stare steklenice, posebej debelejše in že načete, so občutljive na hitre spremembe temperature.
Varneje je začeti z mlačno vodo, nato uporabiti toplejšo. Če steklenica stoji v hladni kleti, je ne smemo takoj zaliti z vrelo vodo. Stara gospodinjska previdnost je tu še vedno zelo uporabna.
>>> PREBERI ŠE: Dvakrat razmislite, ali boste ustekleničeno vodo shranili v garažo
Soda, kis in sol so prišli na vrsto pri vonju
Za odstranjevanje vonja so prišli prav tudi soda bikarbona, kis ali sol. Soda pomaga pri zatohlem vonju, kis pri nekaterih mineralnih oblogah, sol pa kot blago abrazivno sredstvo. Vendar mešanje vsega povprek ni najboljša ideja. Kis in soda skupaj močno zapenita, učinek pa je pogosto bolj spektakularen kot čistilen.
Pametneje je delati po korakih. Najprej mehansko odstranimo obloge z rižem, koprivami ali čistilnimi kroglicami. Nato steklenico operemo s toplo vodo in blagim sredstvom. Če ostane vonj, uporabimo raztopino sode in pustimo nekaj časa stati. Če so težava mineralne obloge, lahko pomaga razredčen kis, nato pa zelo temeljito izpiranje.
Stara steklenica mora biti po čiščenju res suha
Velika napaka je bila in ostaja shranjevanje vlažnih steklenic z zamaškom. V notranjosti se hitro razvije zatohli vonj. Steklenico je treba po pranju obrniti, dobro odcediti in posušiti na zraku. Šele popolnoma suha je pripravljena za shranjevanje.
Če bo v njej vino, sok ali sirup, čistoča ni samo estetsko vprašanje. Nepravilno očiščena steklenica lahko pokvari okus ali skrajša obstojnost vsebine.
Kaj od starih metod je danes še smiselno?
Trik s koprivami je zanimiv in uporaben kot del ljudske iznajdljivosti, vendar danes ni nujno najbolj praktična rešitev. Za steklenico, ki je malo motna, lahko še vedno deluje. Za resno umazane steklenice so bolj predvidljivi riž, čistilne kroglice, primerna ščetka, soda bikarbona, topla voda in temeljito izpiranje.
Pesek in kamenčke bi uporabljali zelo previdno, ker lahko poškodujejo steklo ali pustijo drobne delce. Lesni pepel je zgodovinsko zanimiv, vendar naj bo danes rezerviran le za tiste, ki res vedo, od kod prihaja in kaj vsebuje. Pri steklenicah za hrano in pijačo je varnost pomembnejša od romantike.
Stara modrost je bila preprosta: nič niso zavrgli prehitro
Čiščenje vinskih steklenic s koprivami, pepelom, peskom, verižico ali rižem je del širše zgodbe o gospodarnosti. Ljudje so znali uporabiti naravne materiale, ker niso imeli trgovine na vsakem koraku in ker steklenica ni bila odpadek. Danes imamo boljša sredstva, a stara logika ostaja dragocena: najprej očisti, ponovno uporabi, šele nato zavrzi.
Najboljša sodobna različica starega postopka bi bila preprosta. Steklenico takoj po uporabi splaknemo, ne pustimo, da se usedlina zasuši, pri trdovratni umazaniji dodamo riž ali čistilne kroglice, uporabimo toplo vodo, po potrebi sodo ali kis, nato pa vse večkrat speremo in posušimo. Koprive pa lahko ostanejo lep spomin na čas, ko je dobra rešitev pogosto rasla kar za hišo.
