Pri besedah oljka in oliva pogosto prihaja do zmede, predvsem zato, ker se v vsakdanjem govoru uporabljata precej prosto. Najbolj preprosto pravilo je: oljka je drevo, oliva pa predvsem njegov plod.
Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer dopušča nekoliko širšo rabo. Beseda oljka lahko pomeni tako drevo kot tudi njegov plod, oliva pa v prvi vrsti pomeni sad oljke. Zato sta stavka “obirali smo oljke” in “obirali smo olive” oba razumljiva in slovarsko sprejemljiva.
Oljka za drevo, oliva za plod
Če želimo pisati čim bolj jasno, je najbolj praktična razlika naslednja.
O drevesu govorimo kot o oljki: oljčni nasad, sorta oljke, obrezovanje oljk, cvetenje oljk.
Ko govorimo o plodovih, lahko uporabimo olive: zelene olive, črne olive, vložene olive, olive brez koščic.
Vendar tudi izraz vložene oljke ni napačen. Fran pri besedi oljka izrecno navaja, da lahko pomeni tudi jajčast koščičast plod drevesa.
Zato pri člankih o sorti Štorta lahko povsem naravno zapišemo: Štorta je stara sorta oljke, njeni plodovi pa so zelo primerni za vlaganje.
Kaj pa oljčno in olivno olje?
Podobna dilema se pojavi pri olju. V slovenskem strokovnem in knjižnem jeziku se je močno uveljavil izraz oljčno olje, zlasti v oljkarstvu, uradnih dokumentih in pri označevanju kakovosti. Izraz olivno olje je med ljudmi prav tako zelo razširjen in razumljiv, vendar je pri strokovnem besedilu bolje ostati pri oljčnem olju.
Če torej pišemo članek o slovenski Istri, oljkarjih in sortah, je najbolj dosledno uporabljati izraze oljka, plod oljke in oljčno olje.
Beseda oliva pa je zelo uporabna tam, kjer želimo jasno povedati, da govorimo o plodu na krožniku ali v kozarcu.
Najboljši primer je zato preprost. Na drevesu oljka je njen plod je oliva, iz plodov pa pridobivamo oljčno olje. V knjižni slovenščini pa se meja nekoliko prekriva, zato tudi »plod oljke« oziroma »vložene oljke« nista napačna izraza.
