Najprej izgine ključ. Potem se nikjer ne najdejo očala, čeprav ste jih pred minuto držali v roki. Predal je odprt, torbica obrnjena, na mizi leži vse razen tistega, kar iščete. Nekdo iz kuhinje reče: “Pusti, se bo že našlo.” Nekdo drug, malo bolj po starem, zamrmra: “Danes se je pa hudič vsedel.”
Izraz “ko se hudič vsede” je eden tistih domačih stavkov, ki jih marsikdo ni nikoli prebral v knjigi, a jih je slišal v hiši, na dvorišču, pri babici, v delavnici ali med pospravljanjem. Ni nujno grob, čeprav zveni močno. Pogosto pomeni preprosto to, da se je nad dan usedla nadležna smola. Ne divja, ne kriči, samo sedi. In dokler sedi, nič ne gre gladko.
Izraz za trenutek, ko se stvari zatikajo
Naše babice so imele za vsakodnevne zaplete poseben jezik. Ni šlo samo za pregovore, temveč za način, kako so iz nerodnosti naredile stavek, ki ga je razumela vsa hiša. “Ko se hudič vsede” lepo ujame prav tisti občutek, ko se majhne težave zložijo druga na drugo.
Ni treba, da gre za veliko nesrečo. Lahko je samo jutro, ko pade skodelica, zmanjka mleka, poči gumb, telefon zvoni ravno med kuhanjem, otrok išče športno opremo, dež pa ujame perilo na vrvi. Takrat človek ne potrebuje dolge razlage. Dovolj je ena stara poved, ki povzame stanje: nekaj se je zataknilo in zdaj se noče premakniti.
Podoben je izrazu, da ima hudič mlade
Po pomenu je ta izraz blizu bolj znanemu reku, da ima hudič mlade. Tudi tam gre za niz težav, ki pridejo druga za drugo. Razlika je v sliki. Pri “hudič ima mlade” se težave množijo. Pri “hudič se vsede” pa se zdi, kot da se je nadležnost udobno namestila v hiši in se ji nikamor ne mudi.
Prav zato je izraz tako uporaben. Ni dramatičen do konca. V njem je nekaj jeze, nekaj humorja in nekaj sprijaznjenosti. Človek se malo razburi, potem pa vendarle nadaljuje.
Tudi izgubljena stvar ima svojega hudiča
Posebno mesto ima izraz pri iskanju stvari, ki so “nekam šle”. Ključi, očala, denarnica, daljinec, škarje, dokument, recept, elastika za lase, tisti en vijak, ki je še pred minuto ležal na pultu. V takih trenutkih se po hiši začne majhna preiskava.
Najprej iščemo tam, kjer bi stvar morala biti. Potem tam, kjer ne bi smela biti. Nato še v hladilniku, med časopisi, v žepih stare jakne, pod blazino na kavču in v vrečki, ki je bila namenjena za smeti. Bolj ko iščemo, manj vidimo. Stvar se zdi skoraj užaljena.
Takrat je stavek “ko se hudič vsede” presenetljivo natančen. Ne pomeni, da se je zgodilo kaj hudega. Pomeni, da je iskanje dobilo svojo trmo. Predmet ni izgubljen zares, samo trenutno ni pripravljen sodelovati.
“Se bo že našlo” je bil pogosto najboljši nasvet
Starejši ljudje so znali pri tem ohraniti več miru, kot ga imamo danes. Rekli so: “Pusti zdaj. Se bo že našlo.” In pogosto se je res. Očala na glavi. Ključi v vratih. Denarnica v drugi torbi. Škarje pod časopisom. Tista stvar, zaradi katere je cela hiša deset minut stala na glavi, se je pojavila takrat, ko smo jo nehali loviti.
V tem je majhen življenjski nauk. Nekaterih težav ne rešimo hitreje, če jih napademo z nervozo. Pri izgubljenih predmetih, pa tudi pri slabih dneh, včasih pomaga korak nazaj. Sediš, spiješ požirek vode, pogledaš še enkrat, a brez jeze. Hudič se včasih odseli ravno takrat, ko mu nehamo delati družbo.
Domači izrazi so majhni arhivi vsakdanjega življenja
Takšni stavki povedo veliko o načinu življenja nekoč. Ljudje niso imeli aplikacij za vse, niso si vsake nerodnosti razložili s stresom in urnikom. Imeli so besede, ki so zmehčale trenutek. Malo so se pritožili, malo pošalili, potem pa šli naprej.
Izraz “ko se hudič vsede” zato ni samo zanimivost. Je droben košček domače govorice, ki razume, da je življenje sestavljeno iz majhnih zapletov. Iz dni, ko se kosilo prismodi, ko se vrtna cev zavozla, ko se dež ulije ob napačnem času in ko ključev ni nikjer, dokler jih ne najdemo na najbolj očitnem mestu.
Zakaj se takih stavkov še vedno radi spomnimo?
Tak izraz ostane, ker zadene nekaj zelo resničnega. Vsi poznamo dneve, ko ne gre nič po vrsti. Vsi poznamo iskanje stvari, ki se bo “enkrat že našla”. In vsi poznamo občutek, da je včasih bolje najprej vdihniti, kot še petič jezno odpreti isti predal.
Morda ga danes ne uporabljamo vsak dan, a ko ga slišimo, takoj vemo, kaj pomeni. Pred očmi se pojavi kuhinja, predalnik, stara torbica, očala na vrvici, babičin glas in tista posebna mešanica nejevolje ter humorja. “Ko se hudič vsede” je izraz za smolo, ki se je udobno namestila. Na srečo pa tudi za trenutek, ko vemo, da bo minila.
