Piranski zaliv je bil nekoč pozimi prizorišče, ki si ga danes skoraj težko predstavljamo. V morju se je zbrala velika jata cipljev, ribiči so jo spremljali z obale, nato pa je sledil organiziran izlov. Ulov se ni meril v zabojih, ampak v tonah. Danes je slika povsem drugačna.
Velike jate so redkejše, tradicionalni zimski izlov pogosto mine brez omembe vrednega ulova, ribiči pa opozarjajo, da cipljev v zalivu preprosto ni več toliko, kot jih je bilo nekoč.
Med možnimi razlogi se v zadnjih letih omenja tudi riba, ki je v severnem Jadranu postala precej bolj opazna: strelka, Pomatomus saltatrix. Gre za zelo aktivnega plenilca, ki lovi druge ribe in lahko napada cele jate.
Nekoč so ciplje v Piranu šteli v vagonih
Zimski lov na ciplje ima v Piranskem zalivu izjemno dolgo tradicijo. Najstarejši zapisi o tamkajšnjem ribolovnem rezervatu segajo celo v 12. stoletje.
Še bolj povedne so številke iz prejšnjega stoletja.
Leta 1912 naj bi ulovili približno 80 ton cipljev, leta 1947 okoli 130 ton, leta 1964 pa 93 ton. V dobrih sezonah so govorili celo o desetih vagonih rib. Običajen ulov je lahko znašal od 40 do 50 ton.
Dogodek ni bil pomemben samo za ribiče. Ob večjih ulovih se je ob morju zbiralo veliko ljudi, ribe so prodajali domačinom, tradicionalni izlov pa je postal del identitete Pirana.
Danes so številke skoraj neprimerljive
Preobrat je postal posebej očiten v zadnjih desetletjih. Leta 1998 je bilo ulova okoli 20 ton, leta 2003 približno 22 ton, leta 2008 pa le še okoli osem ton. V zadnjih letih se ulovi pogosto merijo le še v nekaj tonah ali celo kilogramih, včasih pa ribiči večje jate sploh ne najdejo.
Razlogov je verjetno več. Piranski zaliv se je spremenil. V njem so školjčišča, ribogojnice in precej več pomorskega prometa, ribiči pa opozarjajo tudi na omejitve glede območij, kjer lahko lovijo. Jate se lahko premaknejo proti sredini zaliva ali proti hrvaški Istri in tradicionalni način izlova postane bistveno težji.
Toda v morju se je spremenilo še nekaj.
Strelka je plenilec, ki ribam ne pusti veliko možnosti
Strelko hitro prepoznamo po močnem telesu in izrazito ostrih zobeh. Gre za hitro plenilsko ribo, katere prehrano sestavljajo predvsem druge ribe.
Znanstvena raziskava iz severovzhodnega Jadrana jo opisuje kot agresivnega ribjega plenilca. V različnih delih Sredozemlja se prehranjuje z manjšimi pelagičnimi in pridnenimi ribami, v severnem Jadranu pa se je njena prisotnost v zadnjih desetletjih opazno povečala.
Strelke lahko napadajo jate rib in so znane tudi po tem, da poškodujejo ribiške mreže. V Sredozemlju so dokumentirani celo primeri, ko so vstopale v ribogojne kletke ter napadale gojene ribe.
V hrvaški Istri so ribiči njihovo širjenje proti severu opažali že pred leti. Posamezne strelke so ujeli celo ob izlivu Dragonje, torej neposredno ob območju Piranskega zaliva.
Piranski zaliv ni več morje izpred petdesetih let
Zaliv ni več morje izpred desetletij. Spremenili so se temperatura morja, dejavnosti človeka, ribolov, raba obale in razmere, v katerih se posamezne ribje vrste zadržujejo.
V severni Jadran se širijo tudi vrste, ki so bile nekoč pogostejše južneje. Strelka je eden najbolj opaznih primerov takšnega premika.
Za ciplje to pomeni še en dejavnik v okolju, ki je že tako drugačno od tistega, v katerem so nekoč nastajale ogromne zimske jate.
Največja sprememba pa je vidna že brez znanstvenih meritev.
Pred desetletji so v Piranskem zalivu po uspešnem zimskem izlovu govorili o desetinah ton rib. Danes ribiči čakajo, ali se bo dovolj velika jata sploh pojavila.
Prav zato cipel v Piranu ni samo še ena riba. Izginjanje velikih jat pomeni tudi počasno izginjanje običaja, ki je stoletja pripadal temu delu slovenske obale.
