Smrdljivci niso več le nadloga, ki jeseni zaide v stanovanje in se skrije za zaveso, temveč vse resnejši problem za sadjarje, vrtičkarje in pridelovalce. Marmorirana in zelena smrdljivka spadata med tiste žuželke, ki jih ljudje hitro opazijo šele takrat, ko je škoda že narejena. Poškodovani plodovi, slabši pridelek, neprijeten vonj ob dotiku in množično zbiranje ob hišah so razlogi, da se z njima ne ukvarjajo več samo posamezni kmetje, ampak tudi lokalne skupnosti.
V Mestni občini Krško so se težave lotili sistematično. V sodelovanju s KGZS, Zavodom Novo mesto, so leta 2025 začeli večletni projekt zmanjševanja populacije marmorirane in zelene smrdljivke. Prvi rezultati so zanimivi predvsem zato, ker ne temeljijo na agresivnem zatiranju, temveč na okolju prijaznejšem pristopu, ki poskuša škodljivca omejiti z naravnimi sovražniki.
Smrdljivke so težava na vrtu, v sadovnjaku in ob hiši
Marmorirana smrdljivka je invazivna vrsta, ki lahko povzroča škodo na različnih kmetijskih kulturah. Napada plodove, iz njih sesa sokove, za seboj pa pušča poškodbe, ki zmanjšajo kakovost in tržno vrednost pridelka. Težava ni le v sadovnjakih. Jeseni se smrdljivke rade selijo v zavetne prostore, tudi v hiše, garaže, lope in kleti, kjer iščejo prezimovališča.
Zelena smrdljivka je domačinom bolj znana, vendar prav tako neprijetna, kadar se preveč namnoži. Na vrtovih in njivah lahko poškoduje rastline, v urbanem okolju pa je predvsem nadležna. Skupni imenovalec obeh vrst je, da se ju težko omeji z enim samim ukrepom. Zato je večletni pristop pomemben.
Projekt so začeli na območju ob Krki
V prvem letu so aktivnosti izvedli na desetih lokacijah na območju naselja Kalce-Naklo ob reki Krki. Izbira območja ni naključna, saj gre za prostor, kjer se združijo kmetijske površine, naravno okolje in bližina naselij. Prav takšni prehodi so za smrdljivke ugodni, saj imajo na voljo hrano, zavetje in poti za širjenje.
Projekt je zasnovan za obdobje petih let, njegova skupna vrednost pa znaša 39.578,06 evra. Nadaljeval se bo do leta 2029, cilj pa je dolgoročno zmanjšanje populacije škodljivih stenic ter izboljšanje pogojev za kmetijsko pridelavo in kakovost bivanja.
Ne gre samo za škropljenje
Posebnost projekta je, da se ne zanaša le na klasične ukrepe. Vključuje biotično varstvo, masovni ulov in izobraževanje javnosti. Takšna kombinacija je pomembna, ker smrdljivke ne poznajo meja med sadovnjakom, vrtom in dvoriščem. Če jih spremljamo samo na eni točki, dobimo nepopolno sliko.
>>> Smrdljivci na vrtu – našli smo učinkovito rešitev za povrtnine in sadje
Koristna osica napada jajčeca smrdljivk
Med najbolj zanimivimi ukrepi je vnos parazitoidne osice Anastatus bifasciatus. Gre za koristnega naravnega sovražnika, ki napada jajčeca smrdljivk. Namesto da bi se škodljive stenice uspešno razvile, osica prekine njihov razvoj že v začetni fazi. To je pomembno, ker zmanjšuje razmnoževanje populacije, še preden se odrasle smrdljivke razširijo po okolici.
Takšno biotično varstvo je za širšo javnost zanimivo tudi zato, ker spremeni pogled na varstvo rastlin. Ne gre vedno za vprašanje, s čim poškropiti, temveč kako v okolju okrepiti ravnovesje. Naravni sovražniki so lahko eden od odgovorov, kadar se jih uporablja strokovno, nadzorovano in na pravih mestih.
Prvi rezultati kažejo opazen učinek
Rezultati spremljanja v prvem letu so spodbudni. Pri marmorirani smrdljivki je bilo parazitiranih 28 odstotkov jajčec, pri zeleni smrdljivki pa kar 85 odstotkov. Takšna razlika je pomembna, saj kaže, da ukrep lahko vpliva na razmnoževanje, čeprav bo za pravo oceno dolgoročnega učinka potrebnih več sezon.
Strokovnjaki so zaznali tudi prisotnost naravnih sovražnikov. To pomeni, da se v prostoru že vzpostavljajo mehanizmi, ki lahko pomagajo omejevati populacijo škodljivcev. Pri invazivnih vrstah je to še posebej pomembno, saj se pogosto širijo hitreje, kot se narava nanje prilagodi.
Ena sezona še ne pomeni zmage
Prvi rezultati so dobri, a pri smrdljivkah ne gre pričakovati hitre rešitve. Populacije se spreminjajo glede na vreme, razpoložljivo hrano, prezimovanje in razmere v okolju. Projekt do leta 2029 zato ni pretirano dolg, temveč realen. Šele večletno spremljanje pokaže, ali se pritisk škodljivcev zmanjšuje in ali so ukrepi dovolj učinkoviti.
Feromonske pasti so pokazale, kdaj je pritisk največji
Populacijo stenic so spremljali tudi v urbanem okolju s feromonskimi pastmi. Največ ulovov je bilo zabeleženih septembra, v obdobju, ko se stenice selijo v prezimovališča. To je podatek, ki bo zanimiv tudi za prebivalce. Prav takrat namreč ljudje pogosto opazijo več smrdljivcev na fasadah, oknih, balkonih in v notranjih prostorih.
Feromonske pasti niso samo način lovljenja, temveč tudi vir informacij. Pokažejo, kdaj je pritisk največji, kje se žuželke zadržujejo in kako se gibanje spreminja skozi sezono. Brez takšnega spremljanja je boj proti smrdljivkam precej bolj ugibanje kot načrtovanje.
Izobraževanje je del rešitve
Projekt vključuje tudi delavnice, video vsebine in izobraževanja za pridelovalce. To je pomemben del zgodbe. Ljudje morajo znati prepoznati smrdljivke, razumeti njihov življenjski krog in vedeti, kaj lahko naredijo doma. Vsak ulov v kozarcu ne bo rešil sadovnjaka, lahko pa skupno spremljanje pomaga pri širši sliki.
Pri takšnih škodljivcih štejejo tudi majhni ukrepi: odstranjevanje prezimovališč, spremljanje plodov, zaščitne mreže, pravočasno obveščanje in sodelovanje z lokalnimi strokovnimi službami. Posameznik težave ne more rešiti sam, lahko pa prispeva k zmanjšanju pritiska.
Odprli vprašanje, ki zadeva tudi druge občine
Če se bodo rezultati potrjevali tudi v prihodnjih letih, bo projekt zanimiv še za druge dele Slovenije. Smrdljivke niso težava ene vasi ali enega sadovnjaka. Podnebne razmere, promet, trgovina in mile zime lahko vplivajo na njihovo širjenje. Zato bodo lokalni projekti, ki povezujejo občino, stroko in prebivalce, verjetno vse pomembnejši.
Krški primer kaže, da se z invazivnimi vrstami ni treba sprijazniti šele takrat, ko postanejo neobvladljive. Zgodnje spremljanje, biotično varstvo, masovni ulov in izobraževanje lahko ustvarijo boljši izhodiščni položaj.
Prvi korak je že narejen, zdaj šteje vztrajnost
Projekt v Mestni občini Krško ne obljublja čudeža čez noč. Njegova vrednost je drugje: v potrpežljivem zmanjševanju populacije, v razumevanju naravnih sovražnikov in v povezovanju ukrepov na terenu. Smrdljivci so trdovratni, hitro opazni in za marsikoga zelo neprijetni, a prvi rezultati kažejo, da se jih da omejevati pametneje kot zgolj z nezadovoljstvom nad polnimi okenskimi policami.
Če bo nadaljevanje do leta 2029 potrdilo začetne učinke, bo Krško dobilo pomembno izkušnjo pri obvladovanju škodljivcev, ki so hkrati kmetijski in bivalni problem. Za sadjarje, vrtičkarje in prebivalce pa je že zdaj pomembno sporočilo jasno: boj proti smrdljivkam se ne začne jeseni na oknu, temveč veliko prej, pri jajčecih, spremljanju in naravnem ravnovesju.
