Nekaj minut hodite skozi gozd, nato se teren odpre, zrak postane drugačen, pod nogami pa se začne svet mehkega, mokrotnega Pohorja. Naenkrat ni več občutka običajne planinske poti. Pred vami so lesene mostnice, ruševje, plitva jezerca in pokrajina, ki bolj kot na klasičen slovenski hrib spominja na tih, skoraj severnjaški svet šotišča. Lovrenška jezera imajo prav to moč. Ne presenetijo z dramo skal ali strmih sten, temveč z občutkom, da ste stopili v prostor, ki je hkrati nežen, star in zelo občutljiv.
Prav zato ta izlet ni zanimiv le za pohodnike, ki zbirajo višinske metre. Zanimiv je tudi za tiste, ki si želijo drugačnega dneva v naravi. Lovrenška jezera ležijo na šotišču na Pohorju, med Planinko in Mulejevim vrhom, v povirju Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerc je od enajst do dvaindvajset, odvisno od tega, koliko vode ostane v posameznem obdobju. Globoka so do poldrugega metra, največje ima okoli sedem kvadratnih metrov površine, plast šote pa sega skoraj tri metre globoko. To ni le lepa razgledna točka, ampak zelo poseben naravni svet.
Šotišče, razgledni stolp in tišina, ki določa ritem poti
Lovrenška jezera niso prostor, ki bi ga človek prehodil na hitro in šel naprej. Tam se je vredno ustaviti. Ob robu jezerja stoji razgledni stolp, do nekaterih jezerc pa vodijo lesene mostnice, ki pohodniku omogočajo, da se po tem občutljivem terenu giblje brez škode za naravo. To je ena tistih ureditev, ki niso samo praktične, ampak tudi nujne. Šotišče ni prostor za bližnjice in iskanje lastnih prehodov.
Večji del jezer porašča ruševje. Med značilnimi rastlinami so rožmarika, okroglolistna rosika in makovnica. Prav ta rastlinski svet daje območju poseben videz. Kdor pride sem prvič, pogosto pričakuje “velika jezera“, v resnici pa ga čaka nekaj bolj zanimivega: niz drobnih vodnih oči v šotni pokrajini, kjer lepota ni v velikosti, temveč v celoti.
>>> Slivniško jezero pri Šentjurju: družinska oaza med naravo in doživetji
Pot iz Lovrenca ni kratka, a ima jasen značaj
Ena bolj znanih variant je krožna pot Lovrenc, Lovrenška jezera, Pesek in nazaj na Lovrenc. Pot se začne pri turistični pisarni v Lovrencu na Pohorju. Od tam vodi mimo kulturnega doma in župnijske cerkve svetega Lovrenca proti zahodu po asfaltni cesti. Že po približno petsto metrih pridete na Hojnikovo rido, kjer se odpre lep pogled na lovrenško kotlino.
Nato se pot umakne v gozd in po grebenu mimo kmetij vodi do jase Vrelenk na 1170 metrih. Ta del ni le prehod, ampak eden tistih odsekov, kjer se vidi, kako razgibano je Pohorje. Od tam se odpirajo pogledi v dolino Drave in proti krajem ob njej, med drugim proti Selnici, Rušam in Mariboru. Potem sledi nadaljevanje po strmih starih kolovozih. Ta del ima bolj surov značaj in že nakaže, da Lovrenška jezera niso izlet v copatih.
Starejši domačini območju pravijo preprosto Jezerje. Do jezerc je treba obiti močvirnat in neprehoden teren ter vstopiti z južne strani, kjer se pot priključi smeri Ribniška koča in Pesek. Zadnji del poti po lesenih mostnicah mimo razglednega stolpa je najbolj prepoznaven in tudi najbolj fotografski, a bi bilo škoda, če bi človek zaradi tega podcenil vse, kar je bilo prej.
Dolžina poti zahteva nekaj poštenosti do samega sebe
Za vzpon z Lovrenca do Lovrenških jezer je predvidenih okoli tri ure in pol hoje. Celotna krožna pot pa traja približno devet ur. To pomeni, da ne gre za kratek nedeljski sprehod, ampak za turo, pri kateri je smiselno že doma preveriti, koliko kondicije imate in koliko časa želite preživeti na poti.
Težavnost poti je označena kot srednje zahtevna, predvsem zaradi dolžine. Prav tu se skriva pomembna razlika. Tura ni nujno tehnično zapletena, a zna biti za slabše pripravljene pohodnike naporna. Še posebej v poletni vročini, ko dolga pot po gozdu in čez višinsko razliko okoli 1400 metrov ni več le lep izlet, ampak resen dnevni napor.
Krajša možnost je precej bolj prijazna širšemu krogu obiskovalcev
Kdor si želi Lovrenška jezera doživeti brez celodnevne ture, ima tudi bolj dostopno možnost. Z avtomobilom se lahko zapelje do spodnje postaje sedežnice Mašin Žaga ali na vrh Rogle, nato pa se po označenih poteh odpravi proti jezerom. Od tam so Lovrenška jezera oddaljena približno dobro uro hoje.
Ta varianta je primernejša za družine, starejše pohodnike in vse, ki jih bolj kot dolg planinski napor zanima sama izkušnja šotišča, mostnic in razglednega stolpa. Prav v tem je čar območja. Ni ga treba nujno osvojiti na najdaljši način, da bi bilo doživetje pravo.
Pesek in nadaljevanje poti za tiste, ki želijo več
Od Lovrenških jezer se lahko odpravite tudi proti jugovzhodu po markirani poti proti Mašin žagi in koči na Pesku, ki leži na 1385 metrih. Ta del traja približno uro in pol. Od tam se da nadaljevati proti Zgornji brvi, Klopnemu vrhu in naprej v Lovrenc. To je dobra možnost za tiste, ki imajo radi krožne ture in si želijo Pohorje doživeti v širšem loku.
Utrujeni pohodniki se bodo z veseljem odločili za krajše spuščanje, bolje pripravljeni pa lahko izberejo daljšo in bolj razgibano vrnitev. Pot tu ne ponuja le ene same logike. Dopušča tudi nekaj prilagajanja.
Druga sobota v avgustu ima na tej poti poseben pomen
Lovrenška jezera niso samo individualna planinska točka. Vsako leto drugo soboto v avgustu po skrajšani trasi poteka tradicionalni pohod na Lovrenška jezera. Tak dogodek območju doda še drugo plast. Poleg naravne vrednosti ima tudi svoj lokalni in pohodniški utrip.
Za nekoga, ki rad hodi v družbi in mu ustreza organiziran pohod, je to lahko lep termin. Za drugega, ki si želi več tišine, pa morda ravno dober razlog, da obisk načrtuje kak drug dan.
Tukaj ni glavni cilj samo prihod, ampak način, kako skozi prostor hodite
Lovrenška jezera so lep primer, da izlet ni vedno odvisen od dramatičnosti. Včasih zadošča pokrajina, ki ima jasen značaj in ne potrebuje dodatnega razlaganja. Šotišče, nizka jezerca, ruševje, posebne rastline in lesene mostnice skupaj ustvarijo prizor, ki si ga človek zapomni drugače kot klasičen razgled z vrha.
Največ naredite že s tem, da pridete pripravljeni. Dovolj vode, primerna obutev, realna ocena svoje kondicije in spoštovanje do občutljivega sveta ob jezerih. Lovrenška jezera niso prostor za hitenje in niso kraj, kjer bi bilo treba iskati bližnjice. So izlet, ki pokaže, da zna biti Pohorje najbolj posebno prav tam, kjer je videti najbolj tiho.
