Beseda pobje ima v sebi nekaj neposrednega, domačega in nekoliko nagajivega. Ni tako knjižna kot fantje, ni tako odrasla kot možakarji in ni tako groba kot dedci. V enem samem zlogu osnove, v besedi pob, je skrit kos govorjene slovenščine, ki se je dolgo prenašal po dvoriščih, igriščih, gostilniških mizah, delavnicah in vaških cestah.
V Posavju se lahko ob besedi pobje ponekod sliši tudi pubje. Za koga bo to le majhen glasovni premik, za domačine pa prepoznavna barva kraja. Takšne besede so jezikovni zemljevid brez narisanih meja. Povedo, od kod kdo prihaja, s kom je odraščal in kateri izrazi so bili v njegovi okolici dovolj živi, da so preživeli tudi prihod televizije, interneta in knjižne norme.
Pob pomeni fant, pobje pa fantje
V slovarjih je osnova precej jasna. Pob je pogovorna beseda za fanta, množina pa ima dve obliki: pobje in pobi. SSKJ navaja zglede, kot so “lep, postaven pob”, “pobje igrajo nogomet” in tudi rabo v pomenu sin, na primer “ima dva poba”. Pravopis besedo označuje kot knjižno pogovorno in prav tako navaja množinski obliki pobje in pobi.
To pomeni, da pobje ni izmišljena ali samo lokalna beseda brez slovarske opore. Spada v pogovorno plast slovenščine, kjer se knjižni jezik sreča z vsakdanjim govorom. V stavku »pobje so šli na igrišče« ni nobene nejasnosti: gre za fante, navadno mlajše moške, lahko tudi sinove ali skupino domačih fantov.
Beseda z drugačnim tonom
Če rečemo fantje, zveni nevtralno. Če rečemo pobje, je v besedi več bližine. Lahko je prijateljska, šaljiva, domača ali rahlo pokroviteljska, odvisno od glasu in okoliščin. Babica lahko reče »naši pobje«, trener lahko pokliče »pobje, gremo«, sosed pa lahko pripomni, da so se »pobje spet zbrali pri igrišču«. V vsaki rabi je nekaj skupinskega in lokalnega.
Izvor vodi proti nemškemu vplivu
Pri izvoru besede se pokaže zanimiva zgodovina slovenskega prostora. Pleteršnikov slovensko nemški slovar pri geslu pob navaja nemška pomena der Bube in der Bursche ter opombo, da je beseda iz nemščine. Tudi Fran pri iskanju besede kaže etimološki vnos za pob, kar potrjuje, da izraz ni le notranja slovenska tvorjenka, temveč del širšega jezikovnega stika.
To ni nič nenavadnega. Slovenščina je skozi stoletja živela ob nemščini in z njo, posebej v mestih, obrteh, upravi, šolah, vojski in vsakdanjem delu. Veliko besed je prišlo v pogovorni jezik, se prilagodilo slovenskemu izgovoru in nato zaživelo po svoje. Pob je ena tistih besed, ki je izgubila občutek tujosti in postala domača.
Od poba do pobov, pobijev in pobovske družbe
Slovenščina si izposojenih besed navadno ne pusti takšnih, kakršne pridejo. Pregiba jih po svoje, jim doda domače končnice in jih vključi v vsakdanjo rabo. Tako dobimo poba, pobu, s pobom, pobje, pobi, pa tudi pridevniške in izpeljane občutke, denimo pobovski v pogovornem jeziku.
Pubje in pubeci: glasovna sorodnost, narečna barva
Oblika pubje, ki jo omenjajo ponekod v Posavju, je zanimiva prav zato, ker stoji blizu štajerskemu izrazu pubec. Fran za pubec navaja, da je narečno štajerska beseda za fanta ali dečka, pravopis pa jo označuje kot pokrajinsko štajersko.
Posavje leži na jezikovno živem območju, kjer se srečujejo vplivi dolenjskega, štajerskega in drugih govorov. Zato ni presenetljivo, da se ob pobje pojavlja tudi pubje. Glas o se lahko v govorih približa u, lokalna raba pa iz ene besede naredi več prepoznavnih različic. Za jezikoslovca je to narečni podatek, za domačina pa občutek, da nekdo govori »po naše«.
Sopomenke razkrijejo družbeni odtenek
Med sopomenkami se najpogosteje pojavi fantje, sledijo pa besede, ki nosijo različne odtenke: pubeci, pobi, dedci, mladci, možakarji. Vsaka od njih govori malo drugače. Fantje so nevtralni, pubeci bolj štajersko obarvani, pobi pogovorni, dedci bolj odrasli in robati, mladci nekoliko starejši izraz, možakarji pa že premaknjeni v odraslost.
Beseda, ki preživi, ker ima prostor v govoru
Pobje niso le slovarsko geslo. So del govorice, ki se ohranja zato, ker je uporabna. Kratka je, jasna, domača in dovolj slikovita, da jo ljudje še vedno radi izgovorijo. V Posavju, na Štajerskem in drugod po Sloveniji takšne besede držijo pri življenju lokalni spomin.
Knjižni jezik potrebuje red, narečja pa mu dodajajo barvo. Prav v takšnih izrazih se vidi, da slovenščina ni en sam glas, temveč mreža govorov, navad in drobnih razlik. Zato vprašanje, od kod so pobje, ni samo vprašanje slovarja. Je tudi vprašanje kraja, družine in ušesa, ki besedo prepozna že po prvem zlogu.
