Slovenija je dovolj majhna, da jo lahko z avtomobilom prevozimo v nekaj urah, vendar se lahko že po nekaj deset kilometrih spremeni način, kako govorimo, poimenujemo vsakdanje stvari in celo kako se pozdravljamo. Ljubljančan bo rekel “živjo”, marsikje na Štajerskem boste slišali “serbus” ali krajši “seos”, v Zasavju pa obstaja še en pozdrav, ob katerem marsikateri Slovenec samo debelo pogleda.
“Saus!“
Za človeka iz Trbovelj takšen pozdrav ni nič nenavadnega. Za nekoga z drugega konca Slovenije pa lahko zveni tako neobičajno, da sprva sploh ne ugotovi, da ga je sogovornik pravkar pozdravil.
Prav takšne drobne jezikovne posebnosti so eden zanimivejših delov slovenskih narečij. Včasih za ugotovitev, od kod nekdo prihaja, ne potrebujemo njegovega priimka ali registrske oznake avtomobila. Dovolj je ena sama beseda.
V Celju “serbus”, v Trbovljah lahko slišite “saus”
Pozdrav serbus je predvsem prebivalcem Štajerske precej dobro znan. Različice servus, serbus in krajši seos so povezane s širšim srednjeevropskim prostorom. Tudi danes je »servus« običajen neformalni pozdrav v Avstriji in na Bavarskem, uporablja pa se tudi v nekaterih drugih državah nekdanje srednjeevropske kulturne sfere. Duden ga denimo opisuje kot prijateljski pozdrav ob srečanju ali slovesu.
Na Celjskem je njegova različica tako domača, da se »Serbus!« uporablja celo v komunikaciji celjskega mestnega avtobusnega prevoza Celebus.
Le nekaj deset kilometrov stran pa govorica dobi drugačen značaj.
V Zasavju, še posebej v Trbovljah, lahko med domačini zaslišimo »saus«. Kratek, hiter pozdrav, ki tujcu oziroma obiskovalcu kraja pogosto ne pove prav veliko, domačinu pa takoj zveni znano.
Ni nujno niti, da ga nekdo izgovori posebej razločno. Ravno nasprotno. Takšni lokalni izrazi živijo predvsem v govoru, zato se njihov zapis lahko razlikuje. Pomembnejša od pravopisa sta način izgovorjave in dejstvo, da domačini natančno vedo, kaj pomeni.
Beseda, ki lahko izda, od kod prihajate
Slovenska narečja imajo ogromno podobnih primerov. Besede se skozi desetletja krajšajo, glasovi izginejo, drugi se spremenijo, prvotna oblika pa postane skoraj neprepoznavna.
Pri pozdravu servus je osnovno zgodovinsko ozadje precej dobro znano. Izvira iz latinske besede servus, ki pomeni služabnika oziroma slugo. Pozdrav je skozi zgodovino izgubil svoj dobesedni pomen in postal preprost prijateljski način pozdravljanja. Podobno se je razširil po velikem delu srednje Evrope.
Slovenska oblika “serbus” je posebej značilna za vzhodni oziroma štajerski prostor, ob njej pa so se razvile še bolj skrajšane govorne različice. Za Celje je denimo dobro znan tudi “seos”.
Saus je precej bolj lokalna zgodba. Prav zato ga mnogi Slovenci ne poznajo. Če nekoga iz Kopra, Novega mesta, Ljubljane ali Gorenjske vprašate, kaj pomeni »saus«, obstaja precejšnja možnost, da bo moral odgovor ugibati. V Trbovljah takšne razlage pogosto niso potrebne.
Takšne besede izginjajo hitreje, kot se zavedamo
Regionalni pozdravi niso zanimivi samo zaradi jezika. Pripovedujejo tudi zgodbo kraja.
Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi imajo izrazito lokalno identiteto, ki jo je več kot stoletje oblikovalo tudi rudarstvo. Generacije ljudi so delale, živele in se družile na razmeroma majhnem prostoru, zato se je razvila govorica, ki je domačinom popolnoma razumljiva, ljudem od drugod pa včasih zveni skoraj kot drug jezik.
Pozdrav je pri tem ena najbolj opaznih stvari. Je prva beseda, ki jo pogosto izrečemo ob srečanju, in ena zadnjih ob slovesu.
Še pred nekaj desetletji so bile takšne razlike med slovenskimi kraji veliko izrazitejše. Televizija, selitve prebivalstva, šolstvo, družbena omrežja in vsakodnevno potovanje v druge kraje govorico postopoma izenačujejo. Mlajše generacije zato številne izrazito lokalne besede uporabljajo redkeje kot njihovi starši ali stari starši.
Pozdrav, dolg samo eno besedo, lahko pove celo zgodbo
Prav zato je “saus” zanimiv tudi za nekoga, ki nima nobene povezave z Zasavjem. Ne gre za besedo, ki bi jo morali začeti uporabljati po vsej Sloveniji. Njena posebnost je ravno v tem, da pripada okolju, v katerem se je ohranila. Če bi vsi govorili enako, bi izgubili velik del jezikovne raznolikosti, zaradi katere lahko že po nekaj stavkih ugibamo, ali človek prihaja iz Celja, Trbovelj, Ljubljane, Prekmurja ali Primorske.
Naslednjič, ko boste v Trbovljah in vam bo nekdo mimogrede rekel “saus”, boste torej vedeli, da vas ni vprašal nič nenavadnega. Samo pozdravil vas je. In če mu odgovorite z enakim “saus”, utegnete zveneti precej bolj domače, kot bi pričakovali.
