Beseda pimpldragonar na prvi pogled zveni kot star vojaški naziv ali nenavadno fantazijsko bitje. V resnici gre za vulgaren in slabšalen slengovski izraz za moškega, katerega “domet” je omejen na ukvarjanje z lastnim spolnim udom. Prav tak pomen je dokumentiran v Razvename jeziku, odprtem spletnem slovarju žive slovenščine.
Izraz ni nevtralna oznaka za določeno vrsto človeka in tudi ni knjižna beseda. Uporablja se kot zmerljivka, njegova moč pa temelji na nenavadni združitvi pogovornega izraza za penis in besede, povezane s staro konjenico.
Na kratko: pimpldragonar je žaljiva oznaka za moškega, ki po slikoviti razlagi »jezdi« le svoj spolni ud.
Od pimpla do pripadnika konjenice
Prvi del sestavljanke je pimpl, pogovorno in grobo poimenovanje moškega spolnega uda. Drugi del je dragonar. Slovar slovenskega knjižnega jezika Fran dragonarja razlaga predvsem kot dragonca, torej nekdanjega vojaka konjeniške enote.
Starejši slovarski vir je še nekoliko natančnejši. V Slovarju Pohlinovega jezika je dragonar opisan kot vojak, ki se bojuje na konju in peš. Za pomen sestavljanke je bistvena podoba jezdeca, ne podobnost besede z zmajem.
Združitev obeh delov ustvari namerno surovo metaforo. Razvezani jezik jo povzame z besedami »jahač zgolj svojega penisa«. Pimpldragonar tako ni človek, ki bi jezdil zmaja, niti izraz nima podlage v zgodbah o krotilcih zmajev.
Zakaj izraz učinkuje skoraj komično
Beseda združi zgodovinsko zvenečega dragonarja in izrazito pogovorni pimpl. Moški dobi navidezno imeniten naziv jezdeca, vendar je njegovo »jezdenje« omejeno na lastno telo. Prav neskladje med skoraj vojaško veličino in prostaškim pomenom ustvari posmeh.
Takšne sestavljanke so v slengu učinkovite, ker dolge razlage stisnejo v eno samo slikovito besedo. Poslušalec, ki pozna oba dela, lahko žaljivo poanto razbere tudi brez slovarja.
Zapis v Razvezanem jeziku še ne pomeni, da je beseda knjižna
Geslo pimpldragonar je zapisano v Razvezanem jeziku, ki ga lahko dopolnjujejo uporabniki. Slovar je nastal leta 2004 na pobudo Društva za domače raziskave, namenjen pa je zbiranju živega jezika, tudi slenga, narečnih izrazov, kletvic, domislic in nenavadnih skovank.
Takšen zapis dokazuje predvsem, da je nekdo izraz poznal in ga želel ohraniti. Ne potrjuje pa, da je beseda splošno razširjena, knjižna ali sprejeta v normativnih slovarjih. Pri geslu je kot sorodna zmerljivka naveden tudi prav tako vulgaren izraz kurcoban.
Odprta narava slovarja je pri razumevanju gesla pomembna. Razvezani jezik beleži, kako govorci ustvarjajo in razlagajo besede, ne odloča pa, katere bi morali uporabljati. Prisotnost izraza v slovarju zato ni priporočilo za njegovo rabo.
Razpoložljivi zapis tudi ne razkriva, kdo je pimpldragonarja prvi izrekel in kdaj se je beseda pojavila. Brez dodatnega vira je zato ne moremo zanesljivo razglasiti za značilno besedo osemdesetih let ali jo povezati z določeno generacijo.
Šala, ki hitro postane žalitev
V sproščenem pogovoru med odraslimi lahko izraz zazveni kot groba besedna domislica, vendar njegov pomen ostaja ponižujoč. Ni primeren za uradno sporazumevanje, delovno okolje ali opis človeka, do katerega želimo ohraniti spoštljiv odnos.
Tudi izrečena v šali lahko beseda prizadene, saj človeka skrči na spolni organ in mu pripiše skrajno omejen domet. Oznaka zato nekaj pove tudi o odnosu govorca do osebe, ki ji jo namenja.
Nenavadna skovanka, ki si jo hitro zapomnimo
Pimpldragonar je zanimiv predvsem kot primer iznajdljivosti slenga. Govorci vzamejo dve besedi iz povsem različnih okolij, ju spojijo in ustvarijo nov pomen, ki po kratki razlagi postane takoj razumljiv.
