Slovenci štruklje poznamo skoraj tako dolgo kot lastne kuhinje. V marsikateri hiši se še vedno prenaša spomin na babico, ki je med nedeljskim kuhanjem dvignila pokrov velikega lonca in iz pare so zasijali mehki, snežno beli štruklji. Ta jed ni bila le priloga, temveč tudi del domačega ritma. Nekaj, kar povezuje družino, praznike in vsakdanje trenutke.
Na Hrvaškem pa se pod besedo štrukli pogosto skriva popolnoma druga podoba. Tam zadiši iz pečice, kjer se testo in nadev najprej potuhneta v pekaču, nato pa se zapečeta do zlato rjave barve. Gledano skozi oči kulinarične zgodovine se tako pred nami razpre izjemno zanimiv kontrast dveh narodov: Narodov, ki sta si blizu, a sta iz iste zamisli ustvarila povsem drugačno specialiteto.
Slovenski kuhinjski pričevalci radi povedo, da je kuhanje štrukljev izhajalo iz preprostosti in dostopnosti – vse, kar si potreboval, je bila moka, voda, skuta in lonec z vrelo vodo. Na podeželju je ta način priprave omogočal, da se je jed kuhala skupaj z juhami ali mesom. Na Hrvaškem pa so gospodinje raje izkoristile toploto krušnih peči in jed dvignile na raven praznične pogače, ki jo lahko postaviš na mizo kot samostojen obrok.
V obeh državah obstaja še ena posebnost, ki jo ne smemo prezreti: štruklji niso le jed, ampak dokaz ustvarjalnosti majhnih kuhinj. V lastni anekdoti se spomnim stare gospe iz Bele krajine, ki je ob obiskih hrvaških sorodnikov vedno pripovedovala, kako so se ti čudili njenim “v vodi plavajočim štrukljem”.
Ko pa je prvič poskusila hrvaške zapečene, je hudomušno pripomnila, da so toliko dobri, da bi jih še v vrelo vodo vrgla, samo da bi ostala zvesta slovenski tradiciji. Ta drobna zgodba lepo pokaže, kako dve različni tehniki priprave ustvarita jed, ki je morda podobna, a nosi drugačen značaj.
Kako so nastali štruklji, kakršne poznamo danes?
Štruklji imajo na Slovenskem izjemno dolgo zgodovino. Omembe najdemo že v 16. stoletju, najpogosteje kot praznično jed, ki je imela tudi simbolni pomen – polnost nadeva naj bi prinašala obilje. Z razvojem podeželskih kuhinj so se štruklji razširili po celotni deželi in se skorajda povsem poenotili v kuhanem načinu priprave.
Pa čeprav se nadevi med regijami močno razlikujejo. Belokranjski, gorenjski, koroški ali prekmurski – vsak nosi svojo zgodbo in sezonske vplive, od skute in orehov do zelišč in drobtin.
Na Hrvaškem se je tradicija razvila drugače. Zagorski štrukli, njihov najbolj prepoznaven simbol, temeljijo na vlečenem testu in bogatem nadevu, ki se po oblikovanju speče v pečici ali zalije s smetano ter ponovno zapeče. Pečenje je naredilo jed bolj obstojno in primerno za velike družinske dogodke. Prav zato so hrvaški štrukli pogosto postali jed, ki popestri praznike, poroke in skupne mize v hrvaških gospodinjstvih.
Glavne razlike med slovenskimi in hrvaškimi štruklji
Najbolj očitna razlika je v pripravi. Slovenski štruklji so praviloma kuhani. Testo je debelejše, nadev pogosto skuten, jed pa se najprej oblikuje v zvitek, nato zavije v prtiček ali folijo in kuha v vreli vodi. Rezultat je mehka struktura, ki se poda k juham, mesu ali kot samostojna jed z maslenimi drobtinami.
Hrvaški štrukli so po drugi strani pečeni. Testo je vlečeno in tanko, nadev pa bogat ter kremast. Zapečeni štrukli imajo hrustljavo skorjo, ki se med ugrizom prelomi v mehko notranjost, pogosto prelito s smetano. Na mizi delujejo bolj kot pečena specialiteta kot pa priloga.
Kljub razlikam pa imata obe verziji nekaj skupnega: nudita občutek domačnosti, aromo mleka in moke ter tisto tiho toplino, ki jo najdemo le v jedeh, s katerimi smo odraščali.
Zakaj sta obe različici danes priljubljeni tudi med mladimi?
Zanimivo je, da štruklji v zadnjih letih doživljajo pravi povratek. Mlajše generacije jih iščejo kot del kulinarične dediščine. Hkrati pa kot jed, ki omogoča ustvarjalnost. Kuhanje slovenskih štrukljev je za mnoge sproščujoča izkušnja, ki prinaša občutek tradicije in domačega vonja. Pečeni hrvaški štrukli pa so postali ena izmed najlepših jedi, primerna za kosila, večerje in socialne medijske objave, ki se hitro širijo po spletu.
Razlika med obema tradicijama je dragocena, saj ponuja vpogled v to, kako se dva naroda na podoben način približata hrani, a z različnimi pristopi ustvarita čisto svojo jed. Prav te zgodbe, okusi in nasprotja pa štruklje vedno znova vračajo na domače menije, gostilniške mize in, nenazadnje, v pogovore med ljudmi.
